Bradač, Zorka (1916–2010)

BRADAČ, Zorka, klavirska pedagoginja (r. 6. 3. 1916, Ljubljana; u. 15. 7. 2010, Ljubljana). Oče Fran Bradač, klasični filolog, prevajalec, mati Božena Bradač, Ondráček.

Klavir se je začela učiti z osmimi leti. Na šoli Glasbene matice in Državnem konservatoriju v Ljubljani so bili njeni učitelji klavirja Srečko Kumar, Danilo Švara, Anton Ravnik in Marijan Lipovšek. 1941 je diplomirala na Glasbeni akademiji v razredu Zore Zarnik in se pri njej zasebno izpopolnjevala tudi po diplomi. Do 1940 je bila tudi aktivna plavalka, štirinajst let je tekmovala za plavalni klub Ilirija.

Od 1938 je poučevala klavir na šoli Glasbene matice, od 1948 do upokojitve 1985 je učila na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. 1948–54 je poučevala klavir kot stranski predmet tudi na Akademiji za glasbo. 1954–60 je bila imenovana za stalno inšpektorico klavirskega pouka v glasbenih šolah ljubljanskega okraja in drugod po Sloveniji. Uvedla je pripravo individualnega učnega načrta za vsakega učenca in vodila izpopolnjevalne tečaje za klavirske pedagoge. Od 1953 se je s svojimi učenci udeleževala poletnih izpopolnjevalnih tečajev na Mozarteumu v Salzburgu pri priznanem pianistu Carlu Zecchiju, 1963–76 je sodelovala kot njegova asistentka.

Za poučevanje klavirja na glasbenih šolah sta skupaj s Silvo Hrašovec zasnovali več učbenikov, razdeljenih po težavnostnih stopnjah. Od poznih štiridesetih let 20. stoletja sta v dveh desetletjih zbrali, priredili in uredili oseminpetdeset zvezkov mladinske klavirske literature, skladb za klavir štiriročno in etud z napotki za vajo. Sama je sestavila tudi pet zvezkov vaj s poudarkom na tehničnih prvinah klavirske igre. Učbeniki so opremljeni s skrbno oblikovanimi prstnimi redi, natančnimi oznakami za dinamiko, artikulacijo in uporabo pedala ter poslovenjenimi naslovi. Bili so večkrat ponatisnjeni ter vrsto let osrednji učbeniki za klavir v glasbenih šolah v Sloveniji in tudi širše.

Vzgojila je številne priznane klavirske pedagoge kakor tudi koncertante. Veljala je za eno najbolj predanih in požrtvovalnih klavirskih pedagoginj. Pri študiju je poudarjala delavnost in vztrajnost, bila je znana po zahtevnosti, natančnosti in doslednosti. Ob osemdesetletnici so ji nekdanji učenci v Cankarjevem domu priredili slavnostni koncert.

1979 ji je Društvo glasbenih pedagogov Slovenije podelilo naziv častne članice zaradi pomena njenega dela na področju zbiranja in urejanja klavirskih skladb domačih in tujih avtorjev, 1988 je prejela Gerbičevo nagrado za življenjsko delo na področju glasbenega izobraževanja, 1995 Škerjančevo diplomo za izredne uspehe pri vzgoji mladih slovenskih pianistov ter za zasluge pri umetniškem uveljavljanju Srednje glasbene in baletne šole.