Božič, Peter (1932–2009)

BOŽIČ, Peter (rojstno ime Peter Jožef Božič, vzdevek Voščenka), pisatelj, dramatik, publicist, politik (r. 30. 12. 1932, Bled; u. 10. 7. 2009, Ljubljana). Oče Jožef Božič, železničar, mati Pavla Božič.

Družina se je zaradi očetove službe veliko selila, zato je Božič, tedaj živeč v Leskovcu, obiskoval osnovno šolo v Novem mestu; malo zatem se je družina preselila v Maribor. Med drugo svetovno vojno so jih Nemci izselili v Breslauu (današnji Vroclav). Od tod je Božičeva družina prebegnila v Freiburg pri Dresdnu, kjer je februarja 1945 doživela angloameriško bombardiranje s fosforjem, ki je močno vplivalo na Božičevo nazorsko in literarno formacijo. Po vojni je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je 1952–54 začel objavljati v reviji Svit. Svojo prvo novelo Vrnitev je napisal kot osmošolec. Ta ter kratki zgodbi Oči so ugasnile in Bele pike so kljub začetništvu že izkazovale njegovo nadarjenost in slogovno spretnost. V tistem času so njegovi sošolci, mdr. Polde Bibič in Jože Pučnik, izdajali ilegalno gimnazijsko glasilo Iskanja, med osumljenimi sodelovanja se je zaradi nesporazuma, ki je sledil iz njegove nekooperativnosti s preiskovalci, znašel tudi Božič. Izključen je bil iz gimnazije, zapustiti je moral dijaški dom in bil za krajši čas priprt. Prvotni ukrep petletne prepovedi šolanja je bil po enem letu odpravljen. Tisti čas zaznamuje Božičev »totalni nihilizem«, kakor ga je imenoval pozneje, zanikanje vsakršnih vrednot, ki je bilo opazno tudi v ambivalentnem in hitro spreminjajočem se razmerju do oblasti. 1951 je bil obtožen zaradi protidržavnega delovanja, za politično sumljivega pa je veljal še vsaj desetletje pozneje. Po maturi 1953 se je preselil v Ljubljano, kjer je pisal recenzije za Ljudsko pravico. V petdesetih letih 20. stoletja se je vpisal na več študijev (gozdarstvo, slavistika in primerjalna književnost, filozofija in umetnostna zgodovina), vendar se nobenega ni zares oprijel. Hkrati se je že začel preživljati s pisanjem, v glavnem kratke proze in dram o obrobnih ljudeh. Njegova prva drama Človek v šipi je bila napisana 1955 za anonimni natečaj ljubljanske Drame, na profesionalnih odrih pa je ostala neuprizorjena. V reviji Beseda je objavljal onirično poetično kratko prozo (pripovedi Beli šal, Človek in senca, Mož v mesecu), značilno tudi za zgodbo Živali bežijo, objavljeno v Reviji 57; z njimi je v slovensko književnost začel pionirsko vnašati radikalni literarni modernizem, ki se je posebno razmahnil v naslednjih nekaj letih. Božič je bil prvi slovenski avtor, pri katerem se je v korist fragmentarne pripovedi in notranjega monologa razgradila realistična prozna zasnova, temu ustrezno pa so bili tudi njegovi liki značilno osamljeni ljudje z obrobja, poraženi v spopadu z družbo in življenjem. V dramatiko je poleg značilno eksistencialističnih tematik prvi – ob Jožetu Javoršku – vnesel elemente francoskega absurdizma. V Reviji 57, kjer je bil tudi član uredniškega odbora, je bila 1957 objavljena njegova druga drama Zasilni izhod. Bil je pobudnik in osrednji avtor Odra 57, ki je uprizarjal njegove najradikalnejše igre: Zasilni izhod in Križišče sta bili uprizorjeni 1961 (režija Marijan Kovač), 1962 pa njegova najpomembnejša drama iz tega obdobja Vojaka Jošta ni (režija Žarko Petan, eksperimentalna scenska glasba Darijana Božiča je bila prva slovenska elektronska oz. elektroakustična glasba). Leto zatem je bila uprizorjena njegova drama Kaznjenci (režija Mija Janžekovič in Tone Slodnjak). Božič je še mnogo pozneje svojo dejavnost z Odrom 57 razumel kot svoje najpomembnejše literarno udejstvovanje.

Po odsluženju vojaškega roka je bil nekaj mesecev laborant v Polju, zatem knjižničar na Jesenicah, nato 1961–62 ravnatelj in edini učitelj osemletne osnovne šole v Krvavi Peči na Dolenjskem, nekaj časa pa je bil tudi pomočnik raziskovalca nahajališč rude in gozdarski merilec debel. Po vrnitvi v Ljubljano se je spet preživljal kot svobodni književnik. Kot izrazit boem (podobno kot nekateri njegovi poznejši literarni junaki) je nekaj časa bival »zunaj mesta«, v hlevu na južnem obrobju Ljubljane in pozneje v opuščenem letalskem zaklonišču pod Rožnikom. Prvi del njegovega značilno eksistencialističnega romana Izven z mladomarksovskimi tematikami odtujitve, lažne zavesti in družbenega angažmaja je bil 1961 prvo leposlovno delo, objavljeno v Perspektivah, ki so v naslednjih številkah objavile tudi njegova nadaljevanja. Roman je, tako kot naslednja dva, pisan nekoliko bolj konvencionalno od njegove kratke proze prejšnjega desetletja, toliko bolj provokativni pa so bili Božičevi romani v sporočilnosti. V knjižni izdaji je bil avtorjev romaneskni prvenec natisnjen 1963, istega leta pa je v Perspektivah začelo izhajati prav tako eksistencialistično nadaljevanje prvega romana, Izven II, ki je v knjigi pod naslovom Na robu zemlje izšlo 1968. Ob ukinitvi revije 1964 je bil Božič med pisci, ki so se odločili za kulturni molk in ga po nekaj mesecih preklicali. V tistem času se je kljub nazorskim razlikam in različnim pogledom na literarno ustvarjanje družil z dramatikom Ivanom Mrakom. Boemsko življenje je Božič v šestdesetih letih 20. stoletja popisoval v vseh svojih prelomnih delih. V dramatiki, kjer ob Dominiku Smoletu in Primožu Kozaku velja za enega najbolj prelomnih modernih slovenskih avtorjev, je tudi po Odru 57 ostal blizu teznemu eksistencializmu, ki ga je še poudarjala asketska zastavitev brez odrskih pripomočkov. V drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja je napisal igre Dva brata : komedija (1965, režija Zvone Šedlbauer), Jezdec na strehi (1968), Obisk stare mame (1968) ter 1970 drami Službena pot in Prikazni. Na začetku desetletja je intenzivno pisal tudi prozo. Za odmevni roman Jaz sem ubil Anito, ki se tako kot prejšnji, le manj očitno, s svojim začetkom navezuje na predhodnega, je 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada. Istega leta je v Dialogih izšla tudi njegova TV-drama Tomšičeva smrt.

Malo pred 1970 je Božič dotedanji način življenja manifestativno pustil za seboj. Odpor do socializma je po koreniti družbenokritični analizi svojih dotedanjih nazorov zamenjal z odobravanjem jugoslovanskega samoupravljanja. Za krajši čas je celo vstopil v Zvezo komunistov Slovenije, poleg tega pa je javno govoril o zavidanja vrednem položaju slovenskih pisateljev. Kot novinar se je 1970 zaposlil pri časnikih Delo in Tovariš.

V prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja je napisal tudi dve igri za otroke, Moj klobuk ima tri luknje (1971) in Osliček z napako (1972). 1973 se je z eksperimentalnim gledališčem Pekarna, v katerem je bil kljub generacijski vrzeli eden od osrednjih članov, vrnil na čelo slovenske modernistične dramatike. Uprizoritev igre Kako srečen dan ali Liberalna vzgoja detektivovih otrok je bila najuspešnejša uprizoritev Božičevega dramskega besedila do tedaj (režija Matija Logar). Istega leta je Slovensko mladinsko gledališče uprizorilo njegovo besedilo za otroke Igračke z napako (režija Zvone Šedlbauer). 1975 je Pekarna postavila tudi Božičevo dramatizacijo romana Pavleta Zidarja Jaz sem gospa Marija (režija Boštjan Vrhovec). Tedaj napisana igra Mravlje so še na zvezdah je bila krstno uprizorjena šele posthumno (2017). 1976 je napisal filmski scenarij Barakarji. Tudi tedanja Božičeva prozna dela odlikuje stilska inovativnost, s katero se je odmaknil od slogovne askeze svojih prvih treh romanov, ohranil pa je posebno zavzetost za opisovanje obrobja, izključenosti in brezciljnosti; oboje kaže razkošno prenovljeni surrealni eksistencializem kolektivnega romana Zemlja : njen opis in njeno potovanje ter romana Na njeni travi. Oba romana, ki do grotesknosti detabuizirata umiranje, sta bila izdana 1976. Prvega je pisatelj že dobrega pol desetletja prej, torej še pred Anito, koncipiral kot tretji del romaneskne trilogije. V drugem romanu se je Božič vrnil k drugi svetovni vojni, osnovnemu motivu svoje najzgodnejše proze, in morečim reminiscencam iz medvojnega otroštva. Z njim je posredno že napovedal snov svojega naslednjega temeljnega romana. Istega leta so v ljubljanski Drami uprizorili njegovo igro Panika (režija Mile Korun). Sčasoma je zaradi prehitrega tempa opustil časnikarsko dejavnost. 1978 je z Dragico Breskvar in Jožetom Humerjem ustanovil revijo Mentor in se v sklopu Zveze kulturnih organizacij Slovenije zaposlil kot njen glavni urednik (1979–91). Revija je sledila njegovi dolgoletni težnji, da bi svetoval mladim piscem. 1979 je napisal eno svojih poglavitnih del, kolektivni roman Očeta Vincenca smrt, ki skozi perspektivo otroškega pripovedovalca Ana prikazuje vojno dogajanje v dolenjski vasi, izselitev v Šlezijo in prva povojna leta. Izjemna umetniška moč tega dela je morda vplivala na zapoznelo recepcijo in vnovično presojo avtorjevih zgodnejših radikalnih del. Še isto leto so v križevniški cerkvi premierno uprizorili njegovo prav tako absurdu vojne posvečeno igro Komisar Kriš.

V začetku osemdesetih let 20. stoletja se je Božič za nekaj časa posvetil predvsem dramatiki. 1980 je bil med podpisniki pobude za Novo revijo, istega leta pa je napisal tudi scenarij za TV-nadaljevanko Ljubljanska bohema ter igri Vračanja in Ledenica. Dramatizacija romana Očeta Vincenca smrt je bila 1988 uprizorjena na RTV Slovenija. Leto zatem je v igri Turjaška Rozamunda ali Nad nami so znamenja tri dramatiziral motive Franceta Prešerna, 1982 pa se je z Avguštinovo vrnitvijo, nadaljevanjem Komisarja Kriša, vrnil k vojni temi. To je tematizirala tudi naslednja drama, Španska kraljica, ki je 1985 izšla v Problemih. Istega leta je zmagala na natečaju Mestnega gledališča ljubljanskega, ki jo je dve leti zatem uprizorilo. 1985 je bil urednik, 1986–91 sourednik revije Maske. 1986 so v novoustanovljeni ljubljanski Koreodrami uprizorili igro Agata Schwarzkobler (režija Damir Zlatar Frey), Božičevo adaptacijo Visoške kronike Ivana Tavčarja, dramo Vedomec Kriš (režija Srečo Špik, glasba Aldo Kumar) pa je uprizorilo gledališče Čez cesto. 1987 je izšel njegov roman Chubby was here, posvečen znamenitemu bifeju Šumi nasproti Drame, kamor je pogosto zahajal, 1990 pa zbirka njegove najzgodnejše kratke proze Človek in senca.

Ob razpadu Jugoslavije je bil najprej član Demosa, zatem pa se je pridružil LDS, kjer je z Jašo Zlobcem sodeloval pri kulturnem forumu stranke in bil koordinator pri snovanju nacionalnega kulturnega programa. 1993 je z romanom Zdaj, ko je nova oblast nadaljeval fragmentarno pripoved, začeto že v romanu o Chubbyju. Po upokojitvi je bil svetovalec na ministrstvu za kulturo, od 1998 pa vse do smrti tudi mestni svetnik (in nekaj časa predsedujoči svetu) ter predsednik Odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana (MOL); sodeloval je pri nekaterih bistvenih projektih razvoja kulturne, športne in raziskovalne infrastrukture v Ljubljani, npr. pri ureditvi Slovanske in Bežigrajske knjižnice, ustanovitvi Hiše eksperimentov, obnovi Turjaške palače oz. Mestnega muzeja Ljubljana in Kina Šiška ter pri gradnji stožiškega stadiona, katerega otvoritve kljub vnetemu pričakovanju nidočakal. V ljubljanskem mestnem svetu je bil mdr. član Komisije za pobude meščanov ter predsednik Komisije za poimenovanje ulic in naselij, kjer je dosegel tudi poimenovanje Titove ulice (pozneje razveljavljeno). Bil je podpredsednik mednarodnega združenja Les Recontres, ki v skoraj 300 mestih večine evropskih držav povezuje občinske in regionalne funkcionarje ter uslužbence s področja kulture. 1999 je Vinko Möderndorfer o njem posnel dokumentarni film Človek v šipi : portret Petra Božiča. Kot navdušenec nad nogometom je bil Božič tudi član upravnega odbora nogometnega kluba Olimpija. 2001 je napisal igro Dosje, in sicer v več različicah: Ta igra se nikoli ne konča, Dosije in Pod ognjenikom, ki kljub njegovim prizadevanjem ni bila uprizorjena. 2004 je bil med soustanovitelji političnega društva Forum 21. Član LDS je ostal še leta po strankinem razcepu in v prvem desetletju novega stoletja ustanovil občinsko frakcijo stranke, nazadnje pa se je pridružil listi Zorana Jankovića. 2006 je nastopil v predstavi SYNTAPIENS::AVATAR::UMBOT, v kateri je režiser Dragan Živadinov uporabil tudi montažo Božičevih proznih in dramskih fragmentov. 2009 se je z dramo Šumi vrnil k znamenitemu lokalu, ki so ga mestne oblasti medtem porušile. Igro je istega leta uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče.

Prejel je več nagrad: 1970 Župančičevo nagrado, 1972 nagrado Prešernovega sklada, 1988 zlato značko Borštnikovega srečanja, 2002 srebrni častni znak svobode RS in zlato plaketo JSKD za izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture. Po njem je bila poimenovana ulica v Ljubljani, v njeni bližini so mu postavili tudi kip (avtor Mirsad Begić).