Božič, Dragan (1951–)

BOŽIČ, Dragan, arheolog (r. 13. 10. 1951, Ljubljana). Oče Anton Božič, vojaški uslužbenec, mati Nada, r. Makarovič, uslužbenka. Brat Zoran Božič, slavist, literarni zgodovinar, sestra Alenka Božič, urednica.

Mladost in šolska leta je preživel v Kranju, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. 1970 se je vpisal na študij arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1977/78 je študiral pri enem vodilnih evropskih prazgodovinarjev Georgu Kossacku na Inštitutu za prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško arheologijo univerze v Münchnu. Po služenju vojaškega roka je 1980 diplomiral. Diplomsko nalogo je skrajšano in prevedeno v nemščino 1981 objavil v Arheološkem vestniku, prispevek pa velja za referenčno delo o kronologiji mlajše železne dobe hrvaškega in srbskega Podonavja.

Drugi del naloge, ki je bil posvečen tipologiji in kronologiji astragalnih pasov, je bil objavljen v srbski arheološki reviji Starinar. V doktorski disertaciji Mokronoška skupina latenske kulture v poznolatenskem obdobju (1992) se je posvetil mokronoški skupini latenske kulture v poznolatenskem obdobju in natančni študiji poznolatensko-rimskega grobišča na Strmcu nad Belo Cerkvijo blizu Šmarjete na Dolenjskem. Od 1981 je zaposlen na Inštitutu za arheologijo pri SAZU/ZRC SAZU. 2007 je postal izredni profesor za arheologijo, 2009 pa znanstveni svetnik.

1982–92 je bil glavni urednik Arheološkega vestnika. Od 1994 je član uredniškega odbora zbirk Katalogi in monografije ter Situla, ki ju izdaja Narodni muzej Slovenije. Pri evropski delovni skupini za raziskovanje obrti in rokodelskih izdelkov v železni in rimski dobi Instrumentum je bil 1995 in 1996 ter 2000–02 podpredsednik za Slovenijo. V reviji te delovne skupine Bulletin Instrumentum je objavil večje število izvirnih prispevkov o izbranih drobnih najdbah iz številnih evropskih držav.

1983–84 je v Cankarjevem domu v Ljubljani skupaj z Mitjo Guštinom in Stanetom Gabrovcem pripravil razstavo o Keltih in njihovih sodobnikih na območju Jugoslavije, ki je nato gostovala v Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Uredil je slovensko izdajo razstavnega kataloga in souredil hrvaško (Keltoi, Ljubljana, Zagreb, Beograd, 1983 oz. 1984).

Pri veliki evropski razstavi o Keltih (I Celti), ki je bila 1991 v palači Grassi v Benetkah, je bil član organizacijskega odbora, zadolžen za predstavitev izbranih najdb iz mlajše železne dobe, ki so bile odkrite v Sloveniji in na Hrvaškem, ter za prispevek o Tavriskih.

Kot strokovni sodelavec oz. recenzent je sodeloval še pri več drugih arheoloških razstavah, mdr. pri razstavah Pokrajinskega muzeja v Celju (npr.Kelti na Celjskem, Celje, 1991), Pokrajinskega muzeja v Kopru (S fibulo v fabulo, Koper, 2010) in Tolminskega muzeja v Tolminu (npr.Nove zanke svetolucijske uganke, Tolmin, 2002, in Prapoti skozi praproti, Tolmin, 2016).

S predstavitvijo zahodne skupine keltske kulture v Jugoslaviji je kot predstavnik mlajše generacije arheologov sodeloval pri petem zvezku obsežnega dela Praistorija jugoslavenskih zemalja, ki je izhajalo v Sarajevu (1, 1979 – 5, 1987) in velja za največji dosežek jugoslovanskih prazgodovinarjev. Že v doktorskem delu je na osnovi analize arhivskih virov rekonstruiral pomembne grobne celote z grobišča Strmec nad Belo Cerkvijo in utemeljil delitev najmlajše časovne stopnje mokronoške skupine na dve podstopnji (Mokronog IIIa in IIIb). Pregledovanje arhivskih fondov in študij neobjavljenih arhivskih dokumentov sta nato postala stalnica njegovega dela pri arheoloških in domoznanstvenih študijah. Med najpomembnejšimi dosežki tovrstnega dela so rekonstrukcija halštatskega groba imetnika znamenite vaške situle, rekonstrukcija poznorimskih zakladnih najdb železnega orodja, pribora, zvoncev in posod iz bakrove zlitine z Gore nad Polhovim Gradcem, zanimivosti v zvezi z izpodnebnikom (meteoritom) iz Avč in odkritje neznanega portreta Antona Tomaža Linharta v Slikovnem arhivu Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju.

Objavil je več izvirnih študij mlajše železne dobe na Slovenskem, mdr. o povezavah med mokronoško skupino v osrednji in vzhodni Sloveniji ter keltsko kulturo v srednji Evropi. Vrhunec njegovih mlajšeželeznodobnih študij je angleško-slovenska znanstvena monografija o poznolatensko-rimskem grobišču v Novem mestu iz 2008, katere izid je Božič pospremil s pripravo razstav o odkrivanju novomeškega grobišča iz 1890 in 1902 v Dolenjskem muzeju in Narodnem muzeju Slovenije. Monografija je eno ključnih del o pozni latenski dobi, ki sooča kronološke sheme mokronoške skupine v Sloveniji, najdišča Štalenska gora na avstrijskem Koroškem, hrvaško-srbskega Podonavja, Lombardije in Benečije. Posebno pomembna je njegova dopolnitev relativne kronologije pozne latenske dobe v Lombardiji in Benečiji z novo stopnjo, ki je sočasna stopnji LT D2 v srednji Evropi. Veliko se je posvečal drobni materialni kulturi železne in rimske dobe ter kronologiji starejše železne dobe dolenjske halštatske skupine. Raziskoval je zlasti kovinske najdbe, mdr. orožje, železno orodje, konjsko opremo, fibule, pasove in kovinske posode. Za več vrst fibul latenske dobe je predlagal poimenovanja, ki so se uveljavila v literaturi (npr. fibule vrst Karaburma 63, Magdalenska gora, Podzemelj, Idrija pri Bači, San Floriano).

S soavtorjem Michelom Feugèrjem je napisal prvi sodobni sintetični pregled rimskega pisalnega pribora, ki je bil natisnjen 2004 v francoski reviji Gallia. Sam je obdelal pisalne tablice in stiluse iz kosti in slonovine, kovinske črnilnike, peresa, nožičke za prirezovanje peres, ravnila, šestila in zložljiva merila.

Med novejšimi študijami izstopajo študija o zakladni najdbi bronastih srpov iz Grgarja, pregledna študija grobov iz časa stopnje Podzemelj 2 po relativni kronologiji za dolenjsko halštatsko skupino, več prispevkov o starejšeželeznodobnih grobovih s čeladami z Vač, temeljni študiji o stiškem grobu z oklepom, katerega pridatke hranijo v Berlinu, in o problematiki Mecklenburške zbirke, prispevek o grobovih certoške stopnje halštatske gomile 48 v Stični in obsežna razprava o poznorimskih zakladnih najdbah z Gore nad Polhovim Gradcem.

Pomemben je tudi njegov prispevek k zgodnjekrščanski arheologiji. Dokazal je, da so v Lescah, na Rosovih grobljah v Šmartnem v Tuhinju, na Vodnikovem posestvu pri Križevski vasi in pod cerkvijo sv. Martina pri Taboru na Pivškem stale zgodnjekrščanske cerkve, od katerih so bile prve tri okrašene z večbarvnimi talnimi mozaiki, leška pa je imela celo donatorski napis. Potem ko je v literaturi našel podatek, kje točno blizu Šmarjete na Dolenjskem je bil v 19. stoletju najden zlatnik bizantinskega cesarja Zenona, je prišlo do odkritja pomembne poznoantične utrdbe na Gradcu pod Veliko Strmico, v kateri je tudi stala zgodnjekrščanska cerkev.

Bil je sourednik in soavtor knjige Zakladi tisočletij : zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (1999). Zanjo je prispeval poglavja o mlajši železni dobi.

Svoje raziskave najširši javnosti predstavlja s poljudnimi predavanji in članki.

Za diplomsko nalogo je 1981 prejel študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Slovensko arheološko društvo mu je 2012 podelilo priznanje za monografijo Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu : Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo. 2014 je bil imenovan za dopisnega člana Italijanskega inštituta za prazgodovino (Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria).