Bourek, Zlatko (1929–2018)

BOUREK, Zlatko, slikar, kipar, režiser, scenograf, kostumograf, lutkar, karikaturist, ilustrator (r. 4. 9. 1929, Požega, Hrvaška; u. 11. 5. 2018, Zagreb, Hrvaška).

Rojen je bil v ugledni judovski družini v slavonski Požegi. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Osijeku. Slikarstvo in kiparstvo je študiral na akademiji za uporabno umetnost v Zagrebu in 1955 diplomiral. Po diplomi je v okviru skupine SIO (Studio za industrijsko oblikovanje) ustvaril skulpturo, ki je bila 1957 razstavljena na Trienalu v Milanu. Vojaški rok je služil 1956 v Ajdovščini (v tem času je nastal ciklus štiridesetih risb, ki so bile prvič razstavljene 2009 v Pilonovi galeriji v Ajdovščini), po tem je nekaj mesecev živel v Parizu.

Sodeloval je pri nastajanju Zagrebške šole animiranega filma, od 1956 najprej kot risar ozadij. Z Dušanom Vukotićem je ustvaril 1957 v Oberhausnu nagrajeni animirani film Cowboy Jimmy, ki mu je sledila vrsta uspešnih samostojnih animiranih filmov, pri katerih je bil scenarist in režiser. 2002 je nastal njegov zadnji film Most na Orljavi, povezan z njegovo slikarsko poetiko zadnjega desetletja 20. stoletja. Posnel je tudi več igranih filmov, v filmu Ventrilokvist (1980) je kombiniral igralca in lutko.

Bourek se je doma in v svetu uveljavil tudi kot izjemen slikar. Že od 1961 je razstavljal slike, ki nosijo pečat njegove izvirne likovne govorice: groteskno-fantastični nadrealizem, prežet s humorjem, ki vključuje elemente rodne pokrajine in folklore. Samostojne razstave je imel mdr. v Duisburgu 1969, v New Yorku 1969/70 (Museum of Modern Art), večkrat v Zagrebu, Dubrovniku, Splitu in drugih mestih Hrvaške, 2003 v Mestni galeriji Ljubljana (Mostovi in čolni na Dravi : slike in skulpture 1960–2002), 2014 je imel retrospektivno razstavo v Moderni galeriji v Zagrebu in 2017 v Gliptoteki HAZU pregledno razstavo. Kot scenograf in kostumograf je od 1960 ustvarjal v večini hrvaških in nemških gledališč. Občasno je tudi režiral. Bil je redni sodelavec pri predstavah na Dubrovniških poletnih igrah. Od 1971 je kot scenograf in kostumograf pogosto gostoval v Nemčiji. V Sloveniji je 1991 kot kostumograf sodeloval v SNG drama za igro Johna Millingtona Synge Svetniški vrelec v režiji Geogija Para in 1992 v SLG Celje za Razbojnike Friedricha Schillerja v režiji Roberta Raponje. V Prešernovem gledališču Kranj je 2000 režiral in likovno opremil igro Prešeren v peklu Sanje Ivić.

Od risanega filma ga je pot pripeljala do lutkovnega gledališča. 1977 je za Dubrovniške poletne igre pripravil lutke in režiral praizvedbo lutkovne farse Orlando maleroso Saliha Isaaca; zgodba se je vsebinsko navdihovala z dubrovniško tradicijo, lutkovno pa z japonskim lutkovnim gledališčem. Japonsko tehniko »vozičkastih lutk« (kuruma ningyo) je kot prvi v Evropi 1982 uporabil v predstavi Hamlet zagrebškega gledališča ITD, besedilo je po Williamu Shakespearu priredil Tom Stoppard. Predstava je več kot desetletje gostovala na številnih pomembnih svetovnih gledaliških in lutkovnih festivalih po vsem svetu, tudi v Ljubljani. Lutkovne predstave v neobičajnih lutkovnih tehnikah, prevzetih iz japonske lutkovne tradicije, je ustvarjal v zagrebških institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Od 1988 je bil stalni član gledališča Hans Wurst Nachfaren v Berlinu, kjer je ustvaril vrsto lutkovnih predstav za odrasle.

Slovensko lutkovno umetnost je obogatil z devetimi predstavami, za katere je ustvaril lutke v svojem prepoznavnem grotesknem, z erotiko navdahnjenem rokopisu. 1978 se je odzval povabilu Edija Majarona, da nariše skice za nagrajeno besedilo Franeta Puntarja Gugalnica, uprizorjeno v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V tem gledališču je domislil lutke še za šest predstav, tri od njih je tudi sam režiral; 1982 je režiral predstavo v kombinaciji igralcev v maskah in lutk, delo ruskega avtorja Isidorja Štoka Božanska komedija. Izjemen odmev je imela Aristofanova Lizistrata 1987 z Bourekovo likovnostjo v Majaronovi režiji. Obšla je vrsto mednarodnih festivalov in burila duhove, saj je v prikazovanju opolzkosti spajala antično grotesko z aluzijami na takratno družbeno situacijo. Za besedilo Zaigrajmo z lutkami Zlatka Krilića v režiji Ljubomira Draškića je 1988 izdelal lutke in sceno. Na festivalu UNIMA 1992 je v Cankarjevem domu premiero doživela opera Josepha Haydna Pogorela hiša v režiji Jelene Sitar in Igorja Cvetka, likovna zasnova scene in mimičnih lutk ter njihova izdelava pa je bilo delo Zlatka Bourka. Uprizoritev je bila pomembna, saj je bila s pevci in malim orkestrom ena prvih po ponovni najdbi izgubljene partiture. Dve leti kasneje je Bourek narisal osnutke za Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Ivana Cankarja, predstava je nastala v koprodukciji Freyer teatra in Cankarjevega doma v režiji Edija Majarona. Bila je odlično sprejeta ne le doma, marveč tudi na Svetovnem festivalu v Charleville-Mézieresu. 1998 je Bourek na lutkovno sceno Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) s svojimi prepoznavnimi mimičnimi lutkami postavil Mollierovo igro Namišljeni bolnik, ki je tako dobila še izrazitejši grotesken poudarek.

V tistem času je v LGL potekal akademski študij lutkovne animacije, Zlatko Bourek je bil eden od mentorjev. Za zaključni nastop iz animacije mimičnih lutk je pripravil predstavo Od 0 do 1 na besedilo Milana Dekleve, ki je temeljila na preciznosti animacije, po Bourku najpomembnejšem elementu lutkovne umetnosti. Za igro Jamska Ivanka po besedilu Andreja Rozmana - Roze v režiji Matjaža Lobode je Bourek narisal izjemne lutke siciljanke, ki so bile odlična tehnološka izbira za uprizoritev obnovljenega besedila iz slovenske literarno-glasbene preteklosti.

S svojo likovno govorico v lutkovnih predstavah, pretežno namenjenih odraslemu občinstvu, je opazno obogatil razsežnosti slovenske lutkovne umetnosti in vplival na estetiko nekaterih slovenskih ustvarjalcev.

Bourek je 2002 postal sodelavec Razreda za likovno umetnost Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, 2010 pa je bil izvoljen za njenega rednega člana.

Za svoj obsežen in zelo raznolik opus je prejel vrsto pomembnih nagrad, med njimi nagrado mesta Zagreb za risani film In videl sem daljave meglene in kalne (1965), dve prvi nagradi na Festivalu risanega filma v Oberhausnu: 1968 za film Kapetan Arbanas Markoin 1970 za film Mačka. Poleg premije na razstavi jugoslovanske risbe je 1973 prejel dve letni nagradi Vladimir Nazor (1972 in 1982) ter 2005 nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo. 2010 je postal redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Za pomemben prispevek k slovenski lutkovni umetnosti je 2013 prejel Klemenčičevo nagrado. Ob podelitvi nagrade na Bienalu slovenskih lutkarjev v Mariboru je bila v razstavišču Kibla pregledna razstava njegovih lutk, ki jih je ustvaril za predstave slovenskih lutkovnih gledališč.