Boštjančič, Peter (1952–)

BOŠTJANČIČ, Peter, igralec (r. 1. 10. 1952, Maribor). Oče Frane Boštjančič, odvetnik, mati Jožica Boštjančič, r. Krošl, uslužbenka.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kot dijak pa tudi igralsko šolo, ki jo je vodil Jože Zupan. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral primerjalno književnost, a se je 1972 odločil za študij igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani, ki ga je 1976 zaključil z vlogo Cliffa Lewisa v diplomski predstavi Ozri se v gnevu! Johna Osborna pod mentorskim vodstvom Franceta Jamnika (diplomiral je 1999). Junija 1976 je nastopil v predstavi Iz lepih časov Boštjana Vrhovca in Iva Svetine (iz besedil Ivana Cankarja) v gledališču Pekarna, pozimi istega leta pa je debitiral v mariborski Drami kot vojak Tanasco v Čudežu v Šarganu Ljubomira Simovića. 1977 se je zaposlil v SLG Celje in tam ostal do oktobra 1996 (vmes je bil med oktobrom 1990 in februarjem 1993 zaposlen v SNG Maribor). Nato je postal član igralskega ansambla SNG Maribor, v katerem ustvarja še danes.

Boštjančič je zanesljiv interpret tako nosilnih kot stranskih likov širokega žanrskega razpona. Do vlog pristopa analitično in detajlirano, ocenjevalci poudarjajo psihološko razplastenost in niansiranost njegovih upodobitev, njihovo življenjsko neposrednost, pa tudi Boštjančičev premišljeno minimalističen igralski pristop in smisel za soigro; najpogosteje ga označujejo kot subtilnega, poglobljenega in prepričljivega karakternega igralca. Like razvija igralsko obvladano in dramaturško premišljeno – njihovo intenzivnost črpa iz dvojnosti, razklanosti, nasprotij med videzom in notranjim doživljanjem, včasih jih gradi tudi z občutkom za (samo)ironijo, stopnjuje pa z izostrenim občutkom za notranji ritem.

Med številnimi vlogami iz celjskega obdobja je še zlasti izstopal kot mladeniško jezen Mirko Topalović v komediji Maratonci tečejo častni krog (1977), Krsman Vučetić v drami Kamen pod glavo (1979), nemirno popadljivi Branko Mitić v znameniti režiji Mileta Koruna igre Prevzgoja srca (Karamazovi) (1980), subtilen, a tudi izjemno intenziven, čeprav vseskozi samoten Hamlet v istoimenskem delu (1981), samoironičen, norčav Jakob v delu Jakob in njegov gospodar (1982), Kancijan vSrečanju na Osojah (1983), Evto v Letu na mestu (1983), naslovni lik v delu Ruy Blas (1984), zmeden in naiven Aleksander pl. Gornik v igri Za narodov blagor (1985), glavni moški lik Thomas Mendipp v delu Gospa ne bo zgorela (1985), Hudabivški Primož v Samorastnežih (1986), notranje razrvan Tom Wingfield v Stekleni menažeriji (1988), zmuzljiv in prevejan Jazon v Medeji (1988), Leonardo v Krvavi svatbi (1989), Roman v igri Vida vidim (1989), naslovni lik v Edmondu (1990), Karl pl. Moor v Razbojnikih (1992), Matiček v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1994), provokativen, s tujstvom zaznamovan Shylock v Beneškem trgovcu (1995), Friedrich II. v Veroniki Deseniški (1995).

Kot član celjskega ansambla je občasno gostoval v drugih gledališčih: v mariborski Drami je v slovenski praizvedbi Metastabilnega graala (1987) upodobil Nadvojvodo Viscontija in Ivana Marojevića. V istem gledališču je bil izjemen kot Vikont de Valmont v Nevarnih razmerjih (1988), v PDG Nova Gorica pa je odigral Mihaela Granta v drami Vida Grantova (1990).

Med igralskimi kreacijami v Drami SNG Maribor so bili še posebej uspešni njegovi liki Komi Otmar Prelih v Dogodku v mestu Gogi (1991), navidezno miren John Proctor v Lovu na čarovnice (1997), Poveljnik straže, utelešenje polaščevalskega moškega, v dramatizaciji romana Filio ni doma (2000), obvladan, a navznoter razjeden Antonio Salieri v Amadeusu (2001), Howard Hogan in Dr. Nestor v komediji Debeluhi v krilcih (2002), Moški v Jesenskem snu (2004), monolitni naslovni lik v Rihardu III. (2004), Polonij v Stroju Hamlet (2006), genialni znanstvenik Bohr v Kopenhagnu (2007), zamolklo krčevit Mitch v Tramvaju Poželenje (2008), Nevestin oče v z dovršeno ansambelsko igro zaznamovani Malomeščanski svatbi (2009), Poncij Pilat in Berlioz v Mojstru in Margareti (2013), Max v kontroverznem Nočnem portirju (2013), zasnovanem po motivih filma Liliane Cavani, Župan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (2014), Kreon v Medeji (2017) in Prior v Ljudožercih (2017).

Boštjančič je večkrat nastopil v filmu. Med njegove pomembnejše vloge v celovečercih sodijo Emil v omnibusu Trije prispevki k slovenski blaznosti (režiserji Žarko Lužnik, Boris Jurjaševič, Mitja Milavec, Viba film, 1983), Sebastijan Krelj v Heretiku (režiser Andrej Stojan, RTV Ljubljana, Viba film, 1986), Laco v Ljubeznih Blanke Kolak (režiser Boris Jurjaševič, Viba film, 1987), Debeli Babič v filmu Halgato (režiser Andrej Mlakar, Pegaz film, Viba film, 1994), Jože v Breznu (režiser Igor Šmid, Triada, RTV Slovenija, 1998). Skupaj z Miro Furlan je bil eden od dveh nastopajočih v kratkem igranem filmu Obisk (režiser Boris Jurjaševič, Viba Film, 1985). V televizijskem filmu Poletna idila (režiser Tugo Štiglic, TV Slovenija, 1997) je upodobil Trstenjaka, v televizijski nadaljevanki Jacobus Gallus (režiser Fran Žižek, TV Slovenija, 1991) je nastopil v naslovni vlogi, igral pa je tudi v nanizanki in celovečernem televizijskem filmu Junaki petega razreda (režiser Boris Jurjaševič, TV Slovenija, 1997).

Za igralske stvaritve je prejel številne nagrade in priznanja: študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Hamleta v akademijski postavitvi Shakespearovega dela (1976), priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Branka Mitića v Prevzgoji srca v SLG Celje (1981), Borštnikovo nagrado za mladega igralca, nagrado RTV Ljubljana in Prešernovo nagrado mesta Celje za vlogo Hamleta v Hamletu v izvedbi SLG Celje (1982), naziv filmski igralec leta na Tednu domačega filma v Celju za vlogo Emila v filmskem omnibusu Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983), Borštnikovo nagrado občinstva za najboljšega igralca za vlogi Nadvojvode Viscontija in Ivana Marojevića v Metastabilnem graalu v izvedbi Drame SNG Maribor (1987), nagrado Prešernovega sklada za vlogi Nadvojvode Viscontija in Ivana Marojevića v Metastabilnem graalu ter za vlogo Saljonija v Treh sestrah, oboje v izvedbi Drame SNG Maribor (1988), Borštnikovo nagrado občinstva za najboljšega igralca za vlogo Shylocka v Beneškem trgovcu v SLG Celje (1995), Borštnikovo nagrado občinstva za najboljšega igralca in Borštnikovo diplomo za vlogo Proctorja v Lovu na čarovnice v Drami SNG Maribor (1998), Glazerjevo listino, priznanje Mestne občine Maribor (2007), 2017 pa odličje Marija Vera, stanovsko priznanje za življenjsko delo na področju igralstva, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije.

2009 je prejel še zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije za dolgoletno mentorsko in režijsko delo v Studiu gledališče, ki ga je ustanovil 1998 ter v njem režiral dela Antigona Sofoklesa, Na dnu Maksima Gorkega, Pierrot in Pierette Slavka Gruma, Zločin na kozjem otoku Uga Bettija, Medved in Snubač Antona Pavloviča Čehova, lastno dramatizacijo romana Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja in dramo Stari časi Harolda Pinterja.