Borštnik, Branko (1944–)

BORŠTNIK, Branko (rojstno ime Branimir Borštnik), fizik (r. 16. 7. 1944, Prkos, Rasinja, Hrvaška). Oče Janez Borštnik, kmet, mati Ana Borštnik, r. Rot. Žena Norma Susana Mankoč Borštnik, fizičarka, univerzitetna profesorica, hči Anamarija Borštnik, fizičarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Otavah nad Cerknico, Ponikvi pri Grobelnem in Šentjurju pri Celju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in jo 1963 zaključil z maturo. Istega leta se je vpisal na študij fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL) ter 1968 diplomiral. 1969 se je zaposlil na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 2012 (od 1994 znanstveni svetnik) in bil 1991–2008 vodja Laboratorija za molekularno modeliranje in NMR-spektroskopijo, 1997–2009 tudi član Znanstvenega sveta inštituta. Na FNT UL je 1972 magistriral z nalogo Uporaba metod molekulske dinamike in modelov motenih oscilatorjev pri študiju oblike infrardečih absorpcijskih trakov, 1974 pa doktoriral z disertacijo Mikrodinamika procesov na meji tekoče – trdno. Študijsko se je izpopolnjeval 1974/75 na francoskem Centre d'Etude Nucleaire v Grenoblu, 1981/82 na oddelku za teoretično kemijo Tehnične univerze v Münchnu in 1990 na oddelku za teoretično kemijo na univerzi Stony Brook v New Yorku. Kot pogodbeni sodelavec je od 1975 na FNT UL tudi predaval (od 1997 do upokojitve v okviru dodatne, tretjinske zaposlitve). 1979 je bil habilitiran v naziv docent, 1983 v naziv izredni in 1987 v naziv redni profesor. Dejaven je bil tudi v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, kjer je nekaj let vodil raziskovalne dneve iz fizike za srednješolce.

Znanstvenoraziskovalno pot je začel na Kemijskem inštitutu pod mentorstvom Dušana Hadžija in Andreja Ažmana na področju fizike tekočin. Pri tem je med prvimi v slovenskem prostoru uporabljal računalniške simulacije molekulske dinamike in simulacije z metodami Monte Carlo. Pri statistično mehanskih pristopih je vpeljal tudi nove prijeme na področju študija strukture tekočin s pomočjo integralskih enačb tipa BGYB (Born-Green-Yvon-Bogolyubov). Rezultat teh prizadevanj je bila ena prvih uspešnih napovedi strukture enostavnih in tudi kompleksnih tekočin, kot je voda, v področju nehomogenosti – to je ob trdni steni in na površju. Kasnejše raziskave je nadaljeval v smeri molekularne biologije in bioinformatike. Ukvarjal se je z molekularnimi osnovami evolucije, kjer je uspel implementirati statistično mehansko metodologijo za študij človeškega genoma še v fazi, ko ta še ni bil povsem določen (torej pred 2003). Mdr. je pokazal analogijo med perkolacijskim modelom in spinskimi sistemi na mreži. Uspešno je izvedel analizo prisotnosti kratkih ponovitev v nukleotidnih zaporedjih. Razvil je enostaven model enega bolj pogostih mutacijskih mehanizmov, ki se izražajo v obliki daljšanja in krajšanja kratkih tandemskih ponovitev. Pokazal je, da je izvor mutacijskih mehanizmov v zdrsu polimeraze v fazi replikacije genetskega materiala.

1968 in 1969 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, 1972 je bil v skupini sodelavcev Andreja Ažmana, ki je prejela nagrado sklada Borisa Kidriča za dela na področju kemijske fizike, 1976 je nagrado sklada Borisa Kidriča prejel samostojno.