Borštnar, Marijan (1915–1965)

BORŠTNAR, Marijan, psihiater (r. 19. 5. 1915, Ljubljana; u. 1. 11. 1965, Ljubljana). Oče železniški uradnik.

Kot najmlajši od štirih otrok v družini je bil precej bolehen, zaradi česar je za daljši čas prekinil šolanje. 1940 je v Zagrebu zaključil študij medicine. Potem je začel stažirati v ženski bolnišnici v Ljubljani, a je bil aprila 1941 vpoklican na služenje vojaškega roka. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije je bil dve leti v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu, nato pa je deloval kot volonter na internem oddelku Splošne bolnišnice v Ljubljani. 1944 je postal honorarni zdravnik v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni v Ljubljani, kjer je 1949 opravil specialistični izpit iz psihiatrije in bil 1950 izvoljen za kliničnega asistenta na psihiatrični kliniki. Prevzel je vodenje elektrokonvulzivne terapije in postal šef zdravnik štirih ženskih oddelkov v bolnišnici v Polju. Kmalu se je začel ukvarjati tudi s socialno psihiatrijo. Bil je član mnogih strokovnih komisij in odborov: aktiven je bil v sekciji za posebno vzgojo pri svetu za obče izobraževalno šolstvo, v komisiji za vzgojno zanemarjeno mladino pri odboru za zaščito matere in otroka, v pododboru doma za duševno prizadete otroke v Dornavi, bil je strokovni svetovalec inšpektorata za posebne vzgojne zavode. Veliko pozornosti je posvečal duševno prizadetim otrokom in mladostnikom ter o tem tudi veliko pisal. 1954 je postal prvi ravnatelj doma za duševno prizadete v Dornavi. Zelo zavzet je bil tudi na pedagoškem področju. Po prej omenjenih oddelkih je vodil in poučeval študente medicine in prava, medicinske sestre s srednje in višje šole ter druge študente in strokovnjake, ki so se izobraževali tudi v psihiatriji. Predaval je na pomožni šoli za otroke s posebnimi potrebami, od 1956 je bil tudi predavatelj psihopatologije in mentalne higiene na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani in na Višji pedagoški šoli, od 1959 honorarni predavatelj forenzične psihopatologije na ljubljanski pravni fakulteti. S pripravo učnega programa za mentalno higieno je sodeloval pri ustanavljanju Visoke šole za socialne delavce v Ljubljani in Višje pedagoške šole. Delal je v psihohigienski posvetovalnici na Polikliniki v Ljubljani, bil konziliarni psihiater v zdravstvenem domu Državnega sekretariata za notranje zadeve (DSNZ, kasneje Bolnica Petra Držaja) ter zapriseženi sodni izvedenec in tajnik nevropsihiatrične sekcije Slovenskega zdravniškega društva. 1956 je postal docent, 1961 pa izredni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od 1962 do konca 1964 je bil prodekan, nato do smrti dekan te fakultete.

Pisal je o alkoholizmu in drogah, preučeval je psihopatološke manifestacije med nosečnostjo in porodom ter v poporodnem obdobju in o tem objavljal strokovne članke. O otrocih in mladostnikih je pisal tudi v poljudnoznanstvenih člankih. . Veliko je govoril in pisal o medsebojnih odnosih, zlasti tudi o odnosu zdravnikov, medicinskih sester in bolničarjev do duševnih bolnikov. Veliko časa je posvetil organizaciji slovenske psihiatrične službe in imel v republiški skupščini odmeven referat o duševnem zdravju v Sloveniji. V svojih spisih je opozarjal na soodgovornost družbe za socialno-patološke pojave.

Razvijal je nove metode elektrokunvulzivnega zdravljenja duševnih bolezni in se zavzemal za razvoj mentalne higiene. Duševno motenim otrokom in mladostnikom se je posvečal tudi kot psihiater. Umrl je v prometni nesreči.

Prejel je red zasluge za narod III. stopnje (1951) in red dela III. stopnje. Po njegovi smrti je bil ustanovljen Sklad prof. dr. Marijana Borštnarja, ki podeljuje nagrade najuspešnejšim slovenskim psihiatrom. 1967 so po njem poimenovali Zavod za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi.