Borko, Božidar (1896–1980)

BORKO, Božidar (rojstno ime Matija Borko; psevdonimi B. B. Gomilski, Romanov Roman, Ibis, Ignotus, Moderatus, Bogdan Borčič, Jaroslav Sever; krajšave pri objavah v časopisih in revijah: B., B. B., bb, B-o., bo–, –ob., –b-, –o., –o-, –O, I., I-us, Ig-us., I-s., –us, rk., –s., xyz, B. Borko), literarni publicist, novinar in urednik, prevajalec, književnik (r. 2. 2. 1896 (matični urad Kog 1. 2. 1896), Gomila pri Kogu; u. 12. 12. 1980, Ljubljana). Oče Anton Borko, kmet, mati Veronika Borko, r. Pokrivač. Sin Miran Borko, meteorolog.

Rodil se je v trdni kmečki družini kot prvi izmed sedmih otrok. Šolal se je na ljudski šoli pri Sv. Bolfenku na Kogu. 1908–11 je obiskoval gimnazijo v Varaždinu, vendar se je zaradi tuberkuloze vrnil domov in šolanje nadaljeval zasebno kot privatist na gimnaziji v Zagrebu (1911–16). Med prvo svetovno vojno ga zaradi bolehnosti niso potrdili kot vojaka. Zaradi protivojnih izjav so ga 1917 za nekaj mesecev internirali v taborišče Lebring pri Gradcu. 1919 je začel delati v novinarstvu in takoj prevzel uredništvo tednika Murska straža (1919–21) s sedežem v Gornji Radgoni in Radgoni (Radkersburg). 1921 je postal novinar in član uredništva ter 1925 glavni urednik dnevnika Tabor v Mariboru (do konca 1926). 1921 se je poročil z Marico Baler iz Radgone. Istega leta se je pridružil snovalcem za ustanovitev mariborske Ljudske univerze; na ustanovnem zboru društva je bil izvoljen za tajnika. V Mariboru so 1923 ustanovili kuratorij za oblikovanje znanstvene knjižnice, v katerega je bil za tajnikovega namestnika med uglednimi profesorji in županom izvoljen tudi Borko (1923–25). Bil je tudi soustanovitelj mariborske podružnice Jugoslovansko-češkoslovaške lige (1924), pri kateri je sodeloval kot predavatelj, organizator in poročevalec, kasneje (1927–41) je bil njen odbornik v Ljubljani. Konec 1926 se je preselil v Ljubljano in se na povabilo zaposlil pri liberalnem dnevniku Jutro, kjer je januarja 1927 začel urejati novo tedensko poljudnoznanstveno prilogo Življenje in svet (1927–30); dve leti kasneje je prevzel uredništvo kulturne rubrike Jutra (1929–45); od 1930 je sourejal revijo za javna vprašanja Naša doba, ki jo je izdajalo Jutro. 1927 je postal član slovenskega PEN-kluba in 1930 Društva slovenskih književnikov, v katerem je bil član razsodišča za literarne nagrade Ljubljane in banovine. 1933 je bil imenovan za sourednika naslednjega letnika Ljubljanskega zvona. 1937 je uredil zbornik Razstava slovenskega novinarstva. Po koncu druge svetovne vojne se je Jutro preimenovalo v Slovenski poročevalec; Borko je v novi uredniški zasedbi ostal tam še nekaj mesecev. Avgusta 1945 je odšel na novo službeno mesto v Slovenski knjižni zavod; ko se je ta 1956 združil s Cankarjevo založbo, je Borko postal član uredniškega odbora in je pri Cankarjevi založbi služboval do upokojitve 1961. 1947–49 je bil izključen iz Društva slovenskih književnikov. 1950 je postal član in odbornik Slovenske matice (1950–78), ki je začela ponovno delovati. Imenovan je bil za člana razširjenega gospodarskega odseka in bil eden od pobudnikov izdajanja Glasnika Slovenske matice (1954). 1953 je bil med ustanovnimi člani Društva prevajalcev Slovenije, bil je izbran tudi za podpredsednika društva. 1957–65 je bil predsednik in nato častni predsednik preimenovanega Društva književnih prevajalcev Slovenije. V društvu slovenskih književnikov je 1963 kot predsednik komisije za stike s tujino zasnoval bilten Le livre slovène, skupno glasilo društev književnikov in prevajalcev ter PEN-kluba, ki je slovensko literaturo predstavljal svetovni javnosti. Sodeloval je pri obnovitvi slovenskega PEN-kluba in bil med organizatorji mednarodnega kongresa PEN, ki ga je 1965 pripravil slovenski PEN. Po 1969 se je zaradi napredujoče očesne bolezni in ženine bolezni postopno umaknil iz javnega življenja.

Z izdajanjem rokopisnega lista je že v ljudski šoli pokazal zanimanje za književnost. V gimnazijskih letih je pod vplivom novoilirizma ter pod vtisom hrvaške moderne in sošolcev (npr. Gustava Krkleca) v hrvaščini pisal pesmi, članke in uganke ter jih objavljal v zagrebških mladinskih listih Krijes in Pobratim (1909–13). Od 1913 je pisal le v slovenščini in objavljal v Domačem prijatelju, Zvončku, Ljubljanskem zvonu, Književnem jugu (Zagreb) itd. Kot mlad lirski pesnik in pisatelj kratke pripovedne proze je prek pripovednega podlistka hitro prešel na publicistiko, prevajanje, esejistiko in kritiko. Kot podlistke je v tedniku Murska straža in dnevniku Tabor objavljal poročila o kulturnih dogodkih, vzgojno-izobraževalne sestavke, pripovedna in dramska prevodna besedila. Njegovi spominski, potopisni, razpoloženjski, meditativno-esejistični sestavki se iz podlistka kot polliterarne književne vrste približujejo kratki pripovedi. V času bivanja v Mariboru je kritično spremljal delo mariborske Drame, urejal gledališki list in se zavzemal za izčiščen slovenski odrski govor. Poleg hrvaščine in srbščine se je naučil še več jezikov: češčine, poljščine, ruščine, bolgarščine, italijanščine, francoščine, nemščine; vzporedno se je začel ukvarjati tudi s prevajanjem v obe smeri (1922–74). Prevajal je izbore pesmi in kratke proze, zgodovinske in vojne romane, življenjepise, potopise, strokovna, poljudnoznanstvena in znanstvena dela, eseje, kritike in spomine. Največ del je prevedel iz hrvaščine/srbščine, češčine, ruščine in nemščine, manj iz francoščine, bolgarščine ter po eno iz italijanščine in poljščine; iz slovenščine je prevajal v hrvaščino/srbščino, francoščino, italijanščino, nemščino in bolgarščino. Prevajanje mu je pomenilo sredstvo za zbliževanje kultur in način, da se mali narodi seznanijo s svetovno literarno dediščino in hkrati s svojimi deli prodrejo na tuje. Po preselitvi v Ljubljano je v najbolj ustvarjalnih letih (1927–45) v Jutru objavil ogromno prispevkov, ki so izšli podpisani, nepodpisani, pod psevdonimom ali označeni s krajšavo. Od vsestranskega časnikarja se je specializiral v kulturnega kronista, ki je obsežno in poglobljeno informiral o vseh slovenskih kulturnih dogodkih ter pomembnem dogajanju v drugih evropskih, predvsem slovanskih državah; o slovenski kulturi pa je pisal v češke, srbske in hrvaške časopise. Študijsko je bival v Pragi (1933, 1936) in Parizu (1937). Na potovanjih po Češki, Italiji, Bolgariji idr. je navezoval stike s tujimi literati in pri njih vzbujal zanimanje za slovensko literaturo. Razgledan po češki (teorija Praškega lingvističnega krožka) in slovenski jezikoslovni literaturi je že v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja razmišljal o funkcijskih zvrsteh, se zavzemal za kultiviranje strokovnega jezika in ustvarjanje slovenskega strokovnega izrazja v sodelovanju z jezikoslovci in strokovnjaki poljubnih strok. Ko se je druga svetovna vojna 1941 razširila na Jugoslavijo, so bili kulturni delavci pozvani h kulturnemu molku, kar pa ni pomenilo absolutne prepovedi kulturnega udejstvovanja, če to ni nosilo političnega obeležja. Borko je bil zadržan do okupatorja in Slovencev, ki so z njim sodelovali, ni pa se aktivno vključil v OF, čeprav je z njo simpatiziral. V času italijanske okupacije (1941–43) ni doživel nobene neposredne ostre kritike zaradi kulturne rubrike. Pod nemško oblastjo od jeseni 1943 do konca vojne 1945 pa so kulturnike silili v javno protikomunistično opredeljevanje ter jih izkoriščali za politične in propagandne namene. Pri novi komunistični oblasti se mu sicer ni bilo treba zagovarjati pred sodiščem narodne časti niti ni njegovo ime prišlo na črno listo prepovedane literature; seveda pa ga niso šteli za svojega.

Po vojni je v Slovenskem knjižnem zavodu, kasneje združenem s Cankarjevo založbo, sodeloval pri več zbirkah, npr. beletristični Mali knjižnici (1948–56) – za njene izdaje je napisal večino spremnih besed – Poljudno-znanstveni knjižnici, biografski zbirki Mojstri in vzorniki, Zdravstveni knjižnici, pri Mali filozofski knjižnici, zbirki Bios, nekaj letnikih zbirke Svetovni roman. Ena zadnjih uredniških nalog pri Cankarjevi založbi je bil projekt priprave Verbinčevega slovarja tujk. Razgledal se je po sodobni slovarski leksikografski literaturi, vendar iz uvoda slovarja ni viden njegov pomembni delež. V Slovenskem poročevalcu in literarnem Novem svetu je v manjši meri objavljal poročila o izidu novih knjig in prek revije Slovenski knjižni trg informiral knjižničarje in knjigarnarje. Od 1959 je več pisal za Knjigo in Naše razglede. Za različne zbirke in založbe je prevajal ter pisal predgovore in spremno gradivo. V okviru sodelovanja s Slovensko matico je bil aktiven organizator literarnega in esejističnega delovanja, urednik, prevajalec in funkcionar, ki se je ukvarjal tudi z organizacijskimi vprašanji. Na ta način si je vračal družbeni položaj in ugled v družbi.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj: 1932 je postal dopisni član oddelka Slovanskega inštituta v Pragi, 1936 častni član Kola moravskih pisateljev v Brnu in 1940 član Slavjanskega društva v Sofiji. Prejel je češki red belega leva IV, viteški red italijanske krone in jugoslovanski red dela z rdečo zastavo (1966). 1966 je postal častni predsednik Društva književnih prevajalcev Slovenije. 1980 mu je Slovenska matica podelila priznanje zaslužnega člana. Ob stoti obletnici njegove smrti 1996 so v aleji pomembnih ormoških rojakov pred gradom v Ormožu odkrili njegov doprsni kip (delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča) in istega leta o njem priredili znanstveni simpozij, prispevki pa so bili objavljeni v obsežni monografiji (Borkov zbornik).