Borecký, Jaromír (1869–1951)

BORECKÝ, Jaromír, pesnik, prevajalec (r. 6. 8. 1869, České Budějovice, Češka; u. 8. 5. 1951, Češka). Vnuk Vladimír Borecký, psiholog, filozof, kulturolog.

Gimnazijo je obiskoval v Písku in Pragi, od 1888 je v Pragi študiral filologijo (germanistiko, romanistiko, orientalske jezike) in bil 1898 promoviran. 1891 je dobil namestitev v Univerzitetni biblioteki v Pragi, 1909 je postal skriptor, od 1920 do upokojitve 1930 pa je bil ravnatelj; hkrati je predaval češko literaturo na praškem konservatoriju. Od 1888 je objavljal pesmi v številnih čeških časopisih in pripravil štiri pesniške zbirke. V prvih dveh je najbolj neodvisen in samonikel, mističen, poln sočutnosti in pesimističnega iluzionizma. Pod vplivom francoske in orientalne poezije ter kozmopolitizma, zlasti svojega vzornika Jaroslava Vrchlickega, katerega naslednik (motivika, raznovrstnost verznih oblik) je Borecký postal, se je razvil v predhodnika češkega simbolizma in dekadence. Čustveno globoka lirika s smislom za moderni izraz in prispodobo ga uvršča med vidne češke pesnike na prelomu stoletja. Glasbeno nadarjen in tudi šolan je muzikaličnost verza razvil do popolnosti, brusil izraz in snov skrbno izbiral. Pisal je tudi literarnozgodovinske in muzikološke razprave, glasbene, plesne kritike in poročila, urejal ali sourejal je več časopisov, zbornikov in knjižnih zbirk, mdr.Sborník svitová poesie, v katerem je 1923 izšel izbor iz del Antona Aškerca v prevodu Vrchlickega (spremno besedo je napisal Borecký). Kot bibliotekar in vodja največje češkoslovaške znanstvene knjižnice Klementinum je po 1918 znova vzpostavljal bibliotečne mehanizme (revizija knjig, obnovitev geselskega kataloga, inventarizacija muzikalij, nov priročnik za katalogizacijo idr.), odprl restavratorski oddelek, usmerjal prostorske adaptacije in si prizadeval za strokovno izobrazbo mlajših sodelavcev.

Prevajal je poezijo in prozo iz angleščine, francoščine, perzijščine, poljščine, portugalščine in španščine.

Za prevode slovenskih pesmi velja, da je Borecký prvi umetniški prevajalec v češčino. V literarnem časopisu Slovanský přehled je od ustanovitve 1899 do 1912 stalno spremljal slovensko poezijo. Prvi je Čehom predstavil Antona Aškerca (na opozorilo Ivana Žmavca; 1899, 1904‒05, 1908‒10, 1912) in veliko prispeval k njegovemu mednarodnemu ugledu. Ob stoletnici rojstva Franceta Prešerna je obudil spomin nanj s triindvajsetimi v izrazu, verzu in ritmu uspelimi prevodi, npr. Gazele 1, 3, 6, 7, Glosa, Kam, Mornar, Nezakonska mati, Pod oknom, Ribič, Slovo od mladosti, V spomin Andreja Smoleta (Osvěta 1900, praški Zvon 1901). O prevajanju celotnih Poezij (1847) z dopolnitvami iz izdaje Luke Pintarja (1900) in načinu dela je poročal v Ljubljanskem zvonu (1900), a do izdaje ni prišlo. Iz cikla Obrazi Simona Jenka je za Slovanský přehled (1899) prevedel: Ko zaspal bom v smrti, Leži polje ravno, Med borovjem temnim. Iz zbirk Otona Župančiča je prevedel šestindvajset pesmi, med njimi Gazelica, Hi, Moje srce je polje široko, Mož na hribu, Nočni psalm, Parček, Pismo, Prišla si, Stari Kiš, Še ena belokranjska, Ti skrivnostni moj cvet, Tiho prihaja mrak, Večerna impresija, Zimska noč (1899‒1900, 1903‒04, 1909‒10; Svobodná země 1947, št. 28); tudi tu je občutek za melodiko verza in obliko večkrat uveljavil tako, da prevod (ob jezikovni pomoči Ivana Žmavca) ni zaostajal za izvirnikom. Pri Čehih največ prevajani Župančič je po zaslugi Boreckega prvič in najbolj adekvatno predstavljen med vsemi Slovani prav Čehom. Pri Ivanu Cankarju je izbral nekaj pesmi iz Erotike: Kaj boš zakrivala, Nebo gori od zvezd neštetih, Od tam, kjer spava jasno sonce, O ne, ne hodi več od tukaj, Sultanove sandale, Večerni mrak svojih plašč, Zunaj pod oblačnim nebom (1901‒02). V krajšo biografijo o Dragotinu Ketteju je vpletel prevode: Misli starčeve, Na očetovem grobu, Oj, ta lepa krčmarica, Prešernu, Šum vira in zefira (1908). Iskanje čiste pesniške oblike in sorodnost s francoskim parnasovstvom Josipa Stritarja sta ga pritegnila, da je ob kratki biografiji prevedel nekaj liričnih impresij (1904). Z balado Frana Levstika Ubežni kralj (1907) in sedmimi pesmimi Simona Gregorčiča (1903, 1907) je v Slovanskem přehledu poskusil podati prerez skozi slovensko umetno poezijo od romantike do moderne. Namere, da izda antologijo slovenske poezije, ni uresničil.