Boljka, Janez (1931–2013)

BOLJKA, Janez, kipar, grafik, slikar (r. 21. 6. 1931, Subotica, Srbija; u. 20. 8. 2013, Ljubljana). Oče Miha Boljka, strojni tehnik, mati Terezija, r. Maleš. Stric Miha Maleš, slikar, sin Miha Boljka, slikar.

Po drugi svetovni vojni se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je Boljka po končani gimnaziji 1951 vpisal na Akademijo za likovno umetnost, smer Kiparstvo. Diplomiral je 1956 pri Karlu Putrihu in pri njem 1959 končal tudi specialko za kiparstvo, pri Riku Debenjaku pa opravil še specialko za grafiko (1959–61). 1961 je s štipendijo Moše Pijade študijsko potoval po Franciji in Angliji. 1966 se je priključil skupini BE-54. Vsa leta je bil v svobodnem poklicu.

Že zgodaj je presenetil z inovativnim pristopom – varil je dele orožja (razstave v Beogradu, Subotici, Zagrebu in Ljubljani, 1963) in tako izrazil svoj antimilitarizem. Kmalu je dele orožja zamenjal za železne elemente, odpadne kose industrijskih izdelkov, ki jih je sestavljal v figure. Velja za pionirja v uporabi železa v kiparstvu šestdesetih let 20. stoletja v jugoslovanskih okvirih. 1960 so na Jesenicah o njegovem delu posneli kratki film Železno mesto, a prvič je bil predvajan šele 1990 na retrospektivni razstavi v Kostanjevici na Krki. Konec šestdesetih let 20. stoletja je varjeno železo zamenjal za bron. V ateljeju v Rožni dolini (pred tem v uporabi Jakoba Savinška) sta si s Petrom Černetom uredila livarno. Boljka je med pionirji tudi v uporabi aluminija. Zgodnje plastike so vpete v raster navpičnic in vodoravnic. V delih zrelih let je razčlenjena in deloma visoko spolirana površina razprta v notranjost; razjedena struktura ustvarja svetlobne učinke, politura sproža zrcaljenje. V poznem opusu se množijo na površino aplicirani medaljoni, kovanci in predmeti iz ljudske zakladnice, s čimer je stopnjevana napetost med (pre)obloženo povrhnjico in izvotljeno notranjostjo. Boljkova dela izražajo eksistencialno stisko, opozarjajo na razčlovečenje sodobnega sveta, na strah pred atomsko kataklizmo ter pred vsakršnim zlom in uničenjem, v kompozicijah pa je zaznati tudi humor in vero v boljšo prihodnost.

Izoblikoval je nekaj značilnih likov, večnih iskalcev in sledilcev višjih ciljev. Folklorno pojavnost Ribničana je nadgradil v lik večnega popotnika; podoben mu je deseti brat. Atomska Venera se spogleduje s prazgodovinskimi idoli in lepoto čutnega ženskega akta, ki ga bremeni groza atomske dobe. Zanimanje za atomsko dobo se odraža tudi v skulpturi, izdelani za Formo vivo Maribor (1975); aluminijasta zgradba atoma je pripeta na pročelje stavbe, imenovane Jemčev vrt (arhitekt Borut Pečenko). Zgradba atoma je tudi del bronaste Atomske Venere pred stavbo Svetovnega trgovinskega centra v Ljubljani (1989–93). Stalnica je lik Ivana Cankarja. Na dveh natečajih za spomenik (1968 in 1971) je bil nagrajen z drugo nagrado, 1974 je v Beogradu in nato v Mali galeriji v Ljubljani razstavil trinajst novih osnutkov. Stilizirano in izvotljeno, a prepoznavno postavo pisatelja včasih spremlja muza, pogosto jo je približal tudi podobi Kristusa. Za realizacijo je bila izbrana figura na podstavku, ki naj bi se dvigal iz vode (predvidena lokacija na sedanjem Kongresnem trgu, arhitekt France Rihter). O nastajanju Boljkovega Cankarjevega spomenika je Jože Kloboves posnel TV-film (1974). Ker je žirija ob hkratni javni polemiki zahtevala umik avtorjeve osebne note, je Boljka od projekta odstopil. Figurama Riharda Jakopiča in Gabrijela Stupice se je skušal približati tudi formalno; impresionistične prvine je mogoče razbrati tudi v drugih kipih v razjedenosti kiparske gmote, ki se v slikoviti igri svetlobe in sence izmika materialni določljivosti. V liku saksofonista (glasbenika) je upodobil očeta. Prisotni so tudi krščanski motivi: Križani, Mati z otrokom, Pietà; Marija ima na obrazu pogosto plinsko masko (Hirošimska Madona, 1980). Za živali se je zanimal že med študijem. V drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja je nastal prvi živalski ciklus, v osemdesetih letih se je zanimanje za živali stopnjevalo; upodabljal jih je v bronu in aluminiju, v grafiki in olju. Najpogostejši so opice (z veliko ironije), biki in nosorogi (v napadalnih držah kot simboli neustavljive moči), netopirji, zajci, miši in konji; slednji tudi v skupinah, z jezdeci, v igrivih in padajočih položajih. 1991, 2000 in 2003 je oblikoval podobe živali za tolarske kovance. V devetdesetih letih 20. stoletja je nastal ciklus male plastike z erotičnimi motivi (Metamorfoze): v grotesknih, tudi nasilnih erotičnih zgodbah je združeval človeška in živalska telesa ter jih umeščal na razkošne zofe; izstopajo nosorogi v paritvenih naskokih.

V mali plastiki je eksperimentiral (Akupunktura glave/Lastna podoba, 1980) in se preskušal v obvladovanju prostora: figuri je dodal v podstavek vtisnjeno senco (Sence). Boljkova grafika pripada t. i. ljubljanski grafični šoli. Sprva je delal v barvni akvatinti, nato v sitotisku, dopolnjenem s suho iglo. Znanim motivom iz kiparstva je dodal motiv mesta prihodnosti in krajinske pejsaže, iz katerih je izrinil figuro. Figura in krajina sta sestavljeni iz zavrženih strojnih delov, poudarjena je prostorska globina, vsebinsko ostrino blaži nežen kolorit. Osemkrat se je udeležil ljubljanskega grafičnega bienala in za grafiko prejel več nagrad, med drugim prvo nagrado na 4. sredozemskem bienalu v Aleksandriji (l963). Slike v olju so manjši del opusa iz zrelega obdobja; v njih prevladuje iz kiparstva znana figuralika, ki se lušči iz temnih ozadij.

1992 so ob Boljkovi donaciji živalskih skulptur v arboretumu Volčji Potok uredili njegovo galerijo (arhitekt Andrej Kemr); o nastajanju in otvoritvi je Andrej Mlakar posnel film Štala (1994). 1994 je Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki poklonil 254 del, ki so v izboru stalno na ogled. 1998 je ljubljanskemu živalskemu vrtu poklonil Bika in 2001 še šest drugih bronastih živalskih figur. 2003 je Zavodu Tivoli poklonil trideset skulptur in grafik ter tapiserijo. 2002 je Bledu podaril dvaintrideset šahovskih figur (bron, pred Vilo Zora).

Razvoj Boljkovega dela dokumentirajo razstave: 1959 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani (figure Ribničana), v Mali galeriji v Ljubljani 1963 in 1969 (obrat k bronu); retrospektiva v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki (1990). Razstave v tujini: 1976, 1979 in 1984 v Milanu; 1979 in 1980 na Japonskem; 1987 v New Yorku, Chicagu, Clevelandu in avstrijskem Beljaku; 1988 v Parizu; 1989 v New Yorku, Parizu, Mainzu in Trstu.

Za svoje delo je prejel še številna druga priznanja in nagrade. 1959 je dobil študentsko Prešernovo nagrado, 1962 je prejel odkupno nagrado na natečaju za spomenik revolucije v Ljubljani. Za spomenik talcem na ljubljanskih Žalah (bron, 1965) je 1966 dobil nagrado Prešernovega sklada, istega leta tudi odkupno nagrado za osnutek spomenika revoluciji v Mariboru, 1969 pa odkupno nagrado za spomenik Borisu Kraigherju v Ljubljani. 1973 je bil nagrajen na I. jugoslovanskem bienalu male plastike v Murski Soboti. 1988 je prejel Prešernovo nagrado, 1989 je na IX. bienalu prejel veliko častno nagrado, Red sv. Fortunata v Mainzu pa mu je podelil zlato medaljo Recherche de la qualité.

Njegova mala plastika je navdihnila Darijana Božiča, da je 1972 skomponiral skladbo 2B/72, prvič izvajano na otvoritvi Boljkove razstave v Novi Gorici (1973). Božič je napisal glasbo še za druge otvoritve Boljkovih razstav: v Kostanjevici 1990 in 1994 ter v Volčjem Potoku 1992.