Bolfgangus de…cz… (med 1400 in 1450–po 1465)

Bolfgangus de…cz… (Mojster Bolfgang (iz Crngroba), Mojster Volfgang), slikar (r. prva polovica 15. stoletja, neznano kje; u. kmalu po 1465, neznano kje).

Kje se je Bolfgang rodil in šolal, ni znano, verjetno pa je bil domačin. Njegovo delo sega od sredine 15. stoletja do ok. 1465, ko naj bi umrl, geografsko pa pokriva Gorenjsko in Dolenjsko. Ok. 1450 je verjetno potoval v jugozahodno Nemčijo, kjer se je seznanil z gornjerenskim slikarstvom iz nasledstva Konrada Witza in z zgodnjimi grafikami Mojstra E. S., ki jih je prvič uporabil v romarski cerkvi v Crngrobu. Tu se je ohranila poslikava vzhodne traveje severne stranske ladje. Freske so bile delno vidne že konec 19. stoletja, o čemer je 1894 poročal starološki kaplan zgodovinar Franc Pokorn, ki je v ohranjenem napisu prebral letnico 1453, ne pa tudi slikarjevega imena. Tega je prvi razbral in objavil France Stele, ki je s sodelavci 1935 odkrival freske. Del so jih zaradi starejše poslikave odstranili in shranili v spomeniškem uradu (nekaj kosov hrani Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani). Na vzhodni steni je v zgornjem delu upodobljeno Kristusovo rojstvo (ohranjena le leva polovica prizora). Pod njim je bil upodobljen Poklon sv. Treh kraljev, znan s fotografije, narejene med odkrivanjem. Na severni steni je zgoraj votivna slika sv. Volbenka z modelom cerkve ter pod njim napis z datacijo in signaturo; del napisa s slikarjevim domicilom je poškodovan (An(n)o do(mini) M cccc° LIII° comp/letu(m) e(st) p(er) Bo/lfga(n)gum de…cz). Pod svetnikom sta bila upodobljena sv. Ana Samotretja (sneto fresko so v začetku petdesetih let 20. stoletja hranili na Blejskem otoku) in sv. Martin, ki deli plašč z beračem; ni znano, kje sta omenjena fragmenta danes. Na južni steni je zgoraj upodobljen sv. Jernej, pod njim pa štiri celopostavne svetnice, Doroteja, Katarina, Barbara in Marjeta. Obok krasi akantova dekoracija. Med Bolfgangova zgodnejša (ali zgodnja delavniška) dela sodi tudi fragmentarno ohranjena poslikava (del apostolske vrste) v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Jurija v Zgornjih Gorjah iz ok. 1450–60. Zelo verjetno je slikar v poznih petdesetih letih 15. stoletja še enkrat obiskal Gornje Porenje in se oskrbel z listi Mojstra E. S., ki so jih pozneje s pridom uporabljali tudi njegovi učenci. Po dobrem desetletju je spet delal v Crngrobu; na južni zunanjščini je naslikal sv. Krištofa, danes povsem uničena freska je bila datirana z letnico 1464. Istočasno (1460–65) je slikal tudi v nakelski podružnici sv. Nikolaja v Strahinju, kjer se je na nekdanji severni zunanjščini ladje, kasneje zakriti z zvonikom, ohranil fragment sv. Krištofa. Približno 1463–65 (po pozidavi novega prezbiterija 1463) je slikal v prezbiteriju župnijske cerkve na Mirni. V podločju severovzhodne stene je scenski prizor, na katerem sv. Janeza Krstnika peljejo na morišče; obočna poslikava sledi tradiciji t. i. kranjskega prezbiterija (Kristus Sodnik, simboli evangelistov, cerkveni očetje, angeli z orodji Kristusovega mučeništva), obogatena je še z Marijo kot apokaliptično ženo, svetimi devicami (upodobljene so iste kot v Crngrobu), angeli z glasbili in akantom. Gorjanska podružnica sv. Miklavža v Mevkužu je bila poslikana takoj po ponovni izgradnji in posvetitvi 1465, poslikavi v župnijski in podružnični cerkvi druži mdr. tudi identična bordura. V baroku prizidani zvonik (1739) je prekril Bolfgangovega sv. Krištofa na zunanjščini, v notranjščini, ki je bila v celoti poslikana, pa je mojster verjetno delal že v sodelovanju s svojim naslednikom, Maškim mojstrom, ki je čez dve leti v Mačah že delal samostojno; delavniško kontinuiteto med freskantoma potrjuje tudi uporaba istih šablon za tekstilne vzorce. Na ladijski strani slavoločne stene sta upodobljena Marija Zavetnica s plaščem (prvotno interpretirana kot sv. Jedrt) in sv. Primož, nad njima je Marijino oznanjenje, na južni steni ladje pa sv. Florijan.

Bolfgang je vzdrževal večjo delavnico, v kateri so se izoblikovali mojstri, ki so v zadnjih desetletjih 15. stoletja poslikali več cerkva na Gorenjskem. Znani so z zasilnimi imeni, t. i. Maški mojster v Mačah pri Preddvoru (1467), Mojster poslikave v proštijski cerkvi na Blejskem otoku (ok. 1470), Goropeški mojster na Goropečah nad Ihanom (1470–75), Mojster poslikave na Jamniku nad Kropo (ok. 1480). Delavniško kontinuiteto sklepata konec 15. in na začetku 16. stoletja Mojster Leonard (prej imenovan Mojster Sv. Andreja pri Krašcah ali Mojster Zaprtega vrta), ki je deloval v moravškem kotu in okolici Ljubljane, ter Mojster sv. Jakoba iz Ribnega, delujoč na Gorenjskem in Primorskem. Tako kot Bolfgang so tudi ti slikarji uporabljali grafične liste, zlasti Mojstra E. S. pa tudi holandske štiridesetlistne lesorezne Biblie pauperum (t. i. Žminjski mojster v Žminju v Istri, 1471). Uspešna delavnica je bila za cerkvene naročnike verjetno sposobna priskrbeti tudi rezbarsko opremo, na kar namiguje poslikavam slogovno sorodni leseni kip Križanega v kapeli sv. Križa na Svetini.

France Stele je Bolfganga umestil v okvire idealističnega mednarodnega gotskega mehkega sloga, vendar je kmalu po odkritju crngrobske poslikave Karl Oettinger opozoril na slogovno bližino s Konradom Witzom, torej na novo, realistično usmeritev. Pri crngrobskih svetnicah je v podajanju draperije opazen vpliv t. i. Mojstra igralnih kart, ki je preko grafike populariziral Witzove dosežke. Bolfgangovega liričnega temperamenta se je najmočneje dotaknil Mojster E. S., vodilni nemški bakrorezec pred Martinom Schongauerjem, z eleganco figur in značilnim gubanjem draperij v smislu »zmečkanih« gub. Njegov vpliv se kaže že v Crngrobu, in sicer pri moderni upodobitvi klečeče Marije v prizoru Jezusovega rojstva. Poslikava prezbiterija na Mirni, nastala desetletje pozneje, predstavlja nadaljnjo stopnjo slikarjevega razvoja: pri figurah je dosledno izvedena dvojnost spodnjega in vrhnjega oblačila, kretnje protagonistov segajo v prostor, s čimer je poudarjena njihova plastičnost; nekateri liki (npr. sv. Hieronim in sv. Doroteja) so natančno kopirani po bakrorezih Mojstra E. S.