Bole, Janez (1919–2007)

BOLE, Janez, zborovodja, glasbeni pedagog (r. 7. 3. 1919, Brezje, Radovljica; u. 21. 2. 2007, Ljubljana). Oče Ivan Bole, organist, pevec, mati Marjeta Bole, r. Kleindienst. Sin Tomaž Bole, kulturni menedžer, hči Meta Dobnikar, r. Bole, mineraloginja, geologinja, nečakinja Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka, prevajalka.

Osnovno šolo je obiskoval v Mošnjah na Gorenjskem, Državno realno gimnazijo v Kranju (nižja gimnazija, 1931–35) in I. državno realno gimnazijo v Ljubljani (1936–40). Prvo glasbeno znanje mu je v otroških letih posredoval oče (učenec Antona Foersterja), pevec in organist v Marijini cerkvi na Brezjah. Pod očetovim vodstvom je že v otroških letih pel v cerkvenem mešanem zboru, kar je močno zaznamovalo njegovo kasnejše umetniško (zborovodsko) poustvarjalno delo. 1937–39 je obiskoval pouk klavirja pri Josipu Pavčiču na šoli ljubljanske Glasbene matice in pel v cerkvenem zboru pri frančiškanih v Ljubljani. Po opravljeni maturi se je 1940 vpisal na študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaradi vojne prekinil. Zaposlil se je na Davčni upravi v Radovljici (1941–43) in v tovarni pletenin IKA v Kranju (1943–45). Po koncu vojne je nadaljeval študij slavistike (diploma 1948, podelitev 1949), zaključil teoretski oddelek na Srednji glasbeni šoli (1957) in študij zgodovine glasbe na Akademiji za glasbo (diploma 1967, podelitev 1968).

V šolskem letu 1948/49 je poučeval slovenščino na Ekonomskem tehnikumu (Ekonomski srednji šoli) v Ljubljani. Oktobra 1949 se je vpisal med člane zbora Slovenske filharmonije. 1950–51 je honorarno poučeval slovenščino na VI. gimnaziji v Ljubljani. Jeseni 1951 se je zaposlil kot učitelj petja na X. gimnaziji Moste, najprej honorarno, od 1953 kot profesor pripravnik, ter vodil otroški in dekliški zbor. Prav z dekliškim zborom X. gimnazije Moste je Bole kot zborovski dirigent prvič javno nastopil v Ljubljani v dvorani Slovenske filharmonije (8. maja 1952), kjer je z izvedbo slovenskih ljudskih, partizanskih in umetnih pesmi navdušil poslušalce. Prizadeval si je za nov način poučevanja glasbe v šoli, z Bredo Bidovec Oblak sta pripravila nov učni načrt, po katerem je 1960–68 potekal pouk glasbe v poskusnih razredih na osmih ljubljanskih osnovnih šolah (Priročnik za glasbeno vzgojo na nižji stopnji osnovnih šol, 1968, 21980). 1953 je Bole prevzel dekliški zbor Zavoda za glasbeno vzgojo Šiška ter z njim nastopal po Beli krajini in Dolenjski. Z dobrimi izvedbami slovenskih ljudskih in umetnih pesmi (Karol Pahor, Matija Tomc) je prepričal vodstvo ljubljanske Srednje glasbene šole, da so ga 1954 povabili za učitelja. 1954–79 (strokovni izpit 1958) je na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani poučeval zborovsko dirigiranje, vokalno tehniko, partiturno igro, metodiko glasbenega pouka ter vodil mešani in dekliški zbor. Z njima je nastopal doma in v tujini (Trst, Zagreb, Celovec). V sezoni 1955/56 je bil korepetitor (sekund) zbora Slovenske filharmonije. Od 1968 je honorarno poučeval zborovsko dirigiranje in petje ter vodil mešani zbor tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. 1979 se je tam redno zaposlil kot višji predavatelj za zborovsko dirigiranje, vokalno tehniko in zborovsko petje. Upokojil se je 1987.

Bole se je v zgodovino slovenske glasbene poustvarjalnosti zapisal kot zborovodja različnih poklicnih in ljubiteljskih zborov. Poleg šolskih zborov je vodil več kot dvajset drugih zborov, med njimi Mešani zbor Ljubno na Gorenjskem in Moški kvartet Štirje petelinčki (1946–49), Slovenski oktet (1951–57), Akademski pevski zbor Tone Tomšič (1957–60), zbor Slovenske filharmonije (1960–65), zbor Slovenski madrigalisti (1967–70; 1987–97), mešani zbor Nova Gorica (1988–89), Moški komorni zbor Brezovica (1980–90), Moški zbor Zasip pri Bledu (1981–86), Obirski ženski oktet (1986–92), Moški komorni zbor Celje (1988–90) idr.

Prelomno leto v njegovi karieri zborovodje je bilo 1951, ko je prevzel vodstvo novoustanovljenega moškega okteta. Prvi javni nastop Slovenskega okteta je bil 23. junija 1952 v Trstu, sledili so nastopi pri Slovencih na Koroškem (Borovlje, Celovec) in po slovenskih krajih (Bled, Ljubljana), turneja po Franciji, Belgiji in Nizozemski, 1955 so dobili nagrado na zborovskem tekmovanju v Walesu (Llangollen), sledili so nastopi na festivalih in koncertih v Linzu, Münchnu, Passauu, 1956 so nastopali tudi v Rusiji (Moskvi) in različnih kitajskih mestih, spomladi 1957 po Italiji. Slovenski oktet je pod Boletovim vodstvom v poustvarjalnem pogledu z novim načinom umetniško bolj prefinjene interpretacije, ki je presegla pretirane dinamične in agogične skrajnosti, postal zgled moškim vokalnim oktetom in zborom. Na repertoarju so imeli več kot sto različnih slovenskih (tudi hrvaških, srbskih in makedonskih) ljudskih, izvirnih in tujih umetnih skladb različnih obdobij. Skladatelji (Matija Tomc, Danilo Švara, Pavel Šivic, Jakob Jež) so za oktet pisali priredbe ljudskih, pa tudi nove umetne skladbe. Mednarodni uspehi ter kulturno-propagandna vloga njihovih nastopov v tujini in doma so Slovenskemu oktetu prinesli Prešernovo nagrado (1957).

Jeseni 1957 je Bole po enoletnem premoru obudil Akademski pevski zbor Tone Tomšič in ga vodil do 1960. Prvič so nastopili maja 1958, jeseni je zbor prejel prvo nagrado v Strasbourgu na mednarodnem študentskem kulturnem festivalu, sledila je turneja po Franciji. Na drugem koncertu januarja 1960 so z izborom skladb iz starejšega obdobja renesanse in pesmi raznih narodov začrtali nove repertoarne smernice zborovskega poustvarjanja.

Jeseni 1960 je Bole prevzel zbor Slovenske filharmonije in ga vodil do 1965. Na koncertu 24. marca 1961 so predstavili Gallusove skladbe in vzbudili pozornost glasbenih kritikov. Za nastop na Dunajskih slavnostnih dnevih maja 1961 so pripravili slovenske, hrvaške, srbske in makedonske skladbe ter zborovski part opere Boris Godunov skladatelja Modesta Musorgskega. V koncertni izvedbi omenjene opere je zbor nastopil z orkestrom dunajskih filharmonikov pod vodstvom Lovra Matačića. Bole je zbor mdr. pripravil tudi za izvedbo Requiema Wolfganga Amadeusa Mozarta (1962), maše v h-molu (1963) in Pasijona po Janezu Johanna Sebastiana Bacha (1964), oratorija Belshazzar Georga Fridericha Händla (1964), Requiema Giuseppeja Verdija (1964), Haydnovega oratorija Letni časi (Jahreszeiten, 1965). V času delovanja pri Slovenski filharmoniji je občasno sodelovanje z dirigentom Lovrom Matačićem obogatilo Boletovo dirigentsko znanje.

Naslednji vrh zborovske poustvarjalnosti je Bole dosegel z zborom Slovenski madrigalisti, ki ga je ustanovil 1967 in vodil do 1971. S to zasedbo najboljših pevcev radijskega zbora in zbora Slovenske filharmonije so najprej posneli ploščo s skladbami Jacobusa Handlla Gallusa, naslednje leto pa še Slovenske ljudske pesmi (moški zbor), slovenske Božične pesmi (Gregor Rihar, Leopold Belar, Gustav Ipavec, Andrej Vavken, Leopold Cvek) ter skladbe Isaaca Poscha in Gabriela Plautziusa. Po upokojitvi 1987 je Bole sestavil drugo zasedbo zbora Slovenski madrigalisti, s katerim je pripravil tri celovečerne programe sakralne glasbe ter nastopil na okrog 120 koncertih doma in v tujini: v Italiji (Trst, 1989), Franciji (festival IDRIART, Chartres, 1991), na Madžarskem (Vaszprémi Vár, 1994), v Nemčiji (Pforzheim, 1994, Wiesbaden, St. Peter pri Freiburgu, 1999), Avstriji (Reutte, 1995). S to zasedbo so posneli ploščo s srednjeveškimi koralnimi spevi iz štirih v Ljubljani ohranjenih rokopisov Iz srednjeveških koralnih rokopisov na Slovenskem, ploščo z Gallusovimi skladbami, s slovenskimi ljudskimi pesmimi (mešani zbor), božičnimi pesmimi in skladbe starejšega obdobja na plošči Od antike do renesanse. Ob Boletovi osemdesetletnici so Slovenski madrigalisti novembra 1999 pripravili koncert v Slovenski filharmoniji in ga zaključili s Haydnovo Missa brevis in honorem St. Joannis de Deo.

Bole je od petdesetih let 20. stoletja razvijal svoj slog zborovskega petja, znan kot Boletova šola. Pri dijakih, študentih ter odraslih amaterskih in poklicnih pevcih se je zavzemal za dobro izdelano vokalno tehniko (čista intonacija, pravilen nastavek, točna izgovorjava in dosledno upoštevanje ritma) ter umetniško prepričljivo interpretacijo (izbira tempa, smiselno dinamično niansiranje, fraziranje, plastično oblikovanje večglasja). Zanj značilen je bil orgelski zvok zbora. Na preporod slovenskega zborovskega petja je Bole vplival tudi z izborom umetniško tehtnih skladb, ki je segal od gregorijanskega korala do sodobnih skladb 20. in 21. stoletja. Strokovno pozornost je najprej zbudil z izvedbami Gallusovih del (skupaj več kot šestdeset), opozoril je na umetniško vrednost zborovskih skladb Marija Kogoja (Otroške pesmi v izvedbi zbora Srednje glasbene šole konec petdesetih let) ter se s posebnim občutkom za besedilno vsebino posvečal izvajanju slovenskih ljudskih pesmi v starejših in sodobnih priredbah, tudi lastnih (Nocoj pa, oh nocoj, Tri narodne). Izvajal je tuje skladbe vseh obdobij, od zgodnejšega večglasja do sodobne tuje zborovske glasbe, mdr. dela Zoltána Kodálya, Béle Bartóka, Paula Hindemitha, Francisa Poulenca, Dariusa Milhauda, Heitorja Villa-Lobosa, Andrzeja Koszewskega, Henryka Góreckega.

Pripravil je več kot 2.100 zborovskih nastopov doma in v tujini: v Angliji, Franciji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, v Jugoslaviji in Rusiji ter na Kitajskem. Njegove izvedbe so ohranjene na gramofonskih ploščah, kasetah, videokaseti, CD-ploščah (največ s Slovenskimi madrigalisti) ter številnih zvočnih posnetkih v arhivu RTV Slovenija.

Z glasbenopedagoškim delom je zaznamoval generacije amaterskih in poklicnih glasbenikov. Bil je občasni ali stalni mentor številnim zborom po vsem slovenskem ozemlju in tudi v zamejstvu, predaval je na seminarjih za zborovodje v organizaciji Zveze kulturnih organizacij in Zavoda za šolstvo, kot član žirije je sodeloval na pevskih festivalih v Zagorju in Celju ter na zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Vzgojil je številne amaterske in poklicne pevce ter učil vrsto znanih dirigentov (Boris Švara, Lojze Lebič, Marko Munih, Jernej Habjanič, Anton Kolar, Jože Fürst, Stojan Kuret, Danica Pirečnik).

Za glasbenopedagoško in poustvarjalno delo na zborovskem področju je prejelPrešernovo nagrado s Slovenskim oktetom (1957), Gallusovo plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti (1981), red dela z zlatim vencem ob tridesetletnici umetniškega delovanja (1982), Prešernovo nagrado Gorenjske (nagrada Gorenjske kulturne skupnosti, 1985), Škerjančevo diplomo Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani za izredne dosežke na področju glasbene pedagogike (1996), častni znak svobode ob petdesetletnici Slovenskega okteta (1996), Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za življenjsko delo (2000) in srebrni častni znak Svobode RS za zasluge pri razvoju slovenske zborovske glasbe na pedagoškem in umetniškem področju (2002).