Bojc, Etbin (1906–1975)

BOJC, Etbin (psevdonim Janez Poljanec), slavist, pedagog, publicist (r. 22. 10. 1906, Vače; u. 30. 12. 1975, Ljubljana). Oče Ivan Bojc, orožnik, mati Fani Bojc, r. Debevec. Brat Vilko Bojc, pravnik, novinar, svakinja Ruša Bojc, igralka.

Družina se je 1907 iz Vač preselila v Dobrepolje, kjer je obiskoval šestrazredno osnovno šolo (1913–19). Prvi letnik gimnazije (1919/20) je obiskoval na škofijski gimnaziji Šentvid nad Ljubljano, nato se je družina preselila v Kočevje, kjer je obiskoval gimnazijo in 1927 maturiral. Med šolanjem na gimnaziji je urejal in pisal v rokopisna dijaška lista Bliskavice in Naši ognji. Študij je nadaljeval na ljubljanski Filozofski fakulteti (pedagoška smer) in 1931 diplomiral na slavistiki. Ker ni dobil službe, je 1932 odšel na Poljsko; tam je na univerzi v Lublinu raziskoval poljsko šolstvo. 1932 se je preselil v Maribor. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev, organizaciji za pomoč brezposelnim učiteljem, ki pa je kmalu postala stičišče komunističnega gibanja. 1933–34 je bil honorarno zaposlen na učiteljišču uršulink v Škofji Loki, 1934–35 pa na učiteljišču uršulink v Ljubljani. Obenem je bil s podporo Bednostnega fonda še zaposlen v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. Stalno službo je dobil šele 1935 na državnem učiteljišču v Ljubljani. Tam je poučeval do 1936, ko je bil prestavljen na realno gimnazijo za Bežigradom v Ljubljani, kjer je bil do 1943, vmes pa je bil 1942 tri mesece interniran na otoku Rabu. Strokovni izpit je opravil 1938. 1943–45 je znova poučeval na ljubljanskem učiteljišču. Po vojni je služboval na nižji gimnaziji v Domžalah (1945–57) in nato na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani (1957–68), kjer se je tudi upokojil. Po upokojitvi se je posvetil zbiranju gradiva za biografije učiteljstva in drugemu publicističnemu delu.

Kot študent je uredil letnika 1928/29 in 1930/31 revije Rast, ki jo je izdajala Slovenska dijaška zveza. Njegovi prispevki tematizirajo različna področja. Veliko člankov je s področja pedagogike in psihologije, 1937 je izdal tudi samostojno publikacijo o strukturni psihologiji in pedagogiki. Pisal je jubilejne članke in nekrologe znanih slovenskih pedagogov in pisateljev, ocene in poročila ob izidih pedagoških publikacij. Posebno pozornost je posvetil Antonu Martinu Slomšku in o njem napisal tudi nekaj publikacij.

Zanimala ga je zgodovina šolstva, zato se je v tridesetih letih 20. stoletja zavzemal za obnovitev slovenskega šolskega muzeja in pisal o šolskih muzejih v svetu. Predlagal je izid rokopisa Josipa Novaka o biografijah kranjskih učiteljev in njegovo dopolnitev.

Njegova predvojna dela so izšla v revijah Slovenski učitelj, Pedagoški zbornik, Naša moč, Dejanje, Čas, Mentor in Dom in svet.

Po drugi svetovni vojni je napisal več člankov o pouku slovenščine v šolah s praktičnimi napotki. Izhajali so v revijah Jezik in slovstvo, Sodobna pedagogika in Naši razgledi.

Največ je pisal o zgodovini šolstva ter s članki sodeloval v krajevnih zbornikih in šolskih letnih poročilih. Dopolnjeval je biografijo Josipa Novaka in dodal biografije štajerskih učiteljev. V Zborniku občine Grosuplje je objavil spomine na otroštvo v Dobrepoljah in na internacijo na Rabu. Njegovi prispevki so izhajali tudi v revijah Glasnik slovenskega duhovniškega društva, Nova pot, Nova mladika, Družina, Časopis za zgodovino in narodopisje, Kronika in Koledar Mohorjeve družbe. Pisal je tudi o ljudskih pregovorih, o katerih je 1974 izdal knjigo.