Bohanec, Franček (1923–2010)

BOHANEC, Franček, pisatelj, šolnik, publicist, urednik (r. 13. 2. 1923, Miklavž pri Ormožu; u. 3. 9. 2010, Ljubljana). Oče Franc Bohanec, organist, mati Marija Bohanec, r. Mohorič. Brat Slavko Bohanec, učitelj, politik, sin Borut Bohanec, agronom, biotehnolog.

V Miklavžu pri Ormožu je obiskoval osnovno šolo. Kot izjemno nadarjen učenec je šolanje nadaljeval na mariborski klasični gimnaziji. Ob začetku druge svetovne vojne je zbežal v Ljubljano in tam 1943 dokončal gimnazijo. Po maturi se je vključil v osvobodilno gibanje, bil od 1943 aktivist, 1944 pa je odšel v partizane (Notranjski odred). Tam se je preizkusil kot novinar, objavljal je v glasilu Naša vojska, bil inštruktor za propagandno kulturno delo v podoficirski šoli v Semiču, v Glavnem štabu NOV in POS pa je deloval v skupini vojnih dopisnikov. Tudi po vojni je deloval kot novinar in politični delavec pri IOOF, bil je med uredniki Slovenskega poročevalca, prvi odgovorni urednik revije Tovariš, nekaj časa novinar na Dunaju, od koder je poročal za slovenske časnike. Ob ustanovitvi Pionirske knjižnice v Ljubljani 1948 je bil imenovan za njenega vodjo oz. za vršilca dolžnosti upravnika in na tem položaju ostal do 1959. V tem času je nadaljeval šolanje in 1958 na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti. Ponovno se je posvetil tudi uredništvu, bil urednik knjižnih zbirk Kondor, Naša beseda, Gubčeva knjižnica, Pričevanja. Uredil je več izborov del slovenskih pisateljev, pri založbi Obzorja je bil med uredniki zbirke Naša doba v knjigi, urejal je zbirko Rdeči atom in revijo Beseda. Bil je član uredništva revije Borec in revije Obzornik, član Programskega sveta TV in radia ter član Društva slovenskih pisateljev. Več let je bil predsednik žirije za Prešernove nagrade ter član žirije za podeljevanje Kajuhovih nagrad in nagrad 4. julij v Beogradu. Svoje poklicno delo je nadaljeval kot šolnik, bil od 1959 direktor Zavoda za prosvetno in pedagoško službo Ljubljane, 1964–78 pa ravnatelj Gimnazije Poljane. Osem let je bil predsednik skupnosti slovenskih gimnazij. V tem obdobju so nastala njegova številna šolskostrokovna dela: sestavljal je berila in učne priročnike ter pisal učbenike (tudi v soavtorstvu). Tudi po upokojitvi je ostal dejaven (mdr. do 1982 kot glavni urednik Enciklopedije Slovenije), kot član Ljubljanskega literarnega omizja ter kot plodovit novelist, esejist, romanopisec in kritik.

Že kot šolar je v rodnem Miklavžu s svojo bistroumnostjo zbudil pozornost učiteljev, ki so bili vsi primorski begunci. Med begom pred fašizmom so v Jeruzalemske gorice prinesli drugačno, bolj liberalno mentaliteto, ki je imela velik vpliv na Bohanca. Sam je bil pozneje prepričan, da gre prav šoli v Miklavžu pripisati zasluge za njegovo liberalno usmerjenost. V glasilu Glavnega štaba NOV in POS Naša vojska so 1944 izšle štiri literarizirane reportaže. Že z njimi je zbudil zanimanje, še bolj pa s satirično dramo Spletkarji s krvjo, v kateri je popisal ljubljanske razmere pred odhodom v partizane. Dramo je poslal v Črnomelj Slovenskemu narodnemu gledališču na osvobojenem ozemlju. Bil je razrešen nadaljnjega služenja vojske, ob Josipu Vidmarju in Filipu Kalanu je postal tretji človek umetniške uprave gledališča. Pridružil se je tudi skupini vojnih dopisnikov in v tej vlogi v Trstu spremljal zaključne vojne operacije. Njegova reportaža o bojih za Trst je bila takoj po vojni uvrščena v šolsko čitanko. Ko je bila v Ljubljani ustanovljena Pionirska knjižnica, tedaj pod nazivom Mestna pionirska knjižnica, kot zunanji oddelek Mestne ljudske knjižnice, od 1954 samostojna ustanova, je bilo njeno vodenje zaupano Bohancu. S sodelavci so začeli uresničevati potrebo in željo po sodobni knjižnici za otroke in mladino. Upoštevajoč sodobna strokovna dognanja najuglednejših domačih in tujih strokovnjakov s področja mladinske literature, estetske vzgoje, pedagogike, psihologije in knjižničarstva, so zlasti v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja Pionirsko knjižnico preoblikovali v prostor, ki ni bil več le knjižnica, temveč okolje, v katerem je potekala t. i. estetska vzgoja. Ta je knjižnico združevala z likovniki, gledališčem, plesnimi dejavnostmi, v njej so prirejali delavnice za otroke in mladino. Bohanec se je zavedal, da imata knjiga in branje neprecenljiv vpliv na otrokov razvoj in njegovo bogatenje, zato je treba mlademu bralcu knjigo čim bolj neposredno približati. Tako je bil 1956 v Pionirski knjižnici kot prvi v Sloveniji ukinjen pultni sistem izposoje in uveden prost dostop do gradiva. Obenem je Bohanec prepoznal potrebo vzgojiteljev, učiteljev, staršev in knjižničarjev po priročniku, ki bi bil v pomoč pri izbiri in posredovanju mladinske literature. Tovrstne informacije je zbral v knjigi Knjižne police za otroke (1958). Po odhodu iz Pionirske knjižnice so nastala številna Bohančeva šolsko strokovna dela: Zgodovina svetovne književnosti, I–II (1961–62), Estetska vzgoja (1963, 1964, 1967), Potujmo v svet lepega (1967), Slovenska besedna umetnost (1967), Biografsko berilo (1974, 1977).

Kot biograf je preučeval Ivana Tavčarja (1985) in Ivana Potrča (2002). Med pripovednimi oblikami mu je bila najbližje novela, v kateri je v ospredje postavljal človeka, njegovo psihologijo, razdrti svet, ki ga zaznamujejo socialne krivice, revščina, beda. Tu je ostal zavezan tradiciji, njegove novele imajo klasično zgradbo z značilnim novelističnim trikotnikom; zaplet, vrh, razplet so tako osnovno vodilo. V svoja literarna besedila je pogosto vtkal še izkustvo vojne.

Za svoje delo je prejel Žagarjevo nagrado (1966) in zlato značko Zveze prijateljev mladine.