Bogataj Gradišnik, Katarina (1933–)

BOGATAJ GRADIŠNIK, Katarina (rojstno ime Katarina Bogataj), prevajalka, literarna zgodovinarka, bibliotekarka (r. 11. 11. 1933, Ljubljana). Oče Lovro Bogataj, pravnik, mati Helena Bogataj, r. Stelè. Mož Janez Gradišnik, književnik, prevajalec (poroka 1974), nečak Matej Bogataj, publicist, gledališki in literarni kritik.

Po maturi 1952 na bežigrajski gimnaziji je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala germanistiko (diploma iz nemščine 1956, iz angleščine 1958), zatem še na Oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo (diploma 1962), kjer je bila promovirana 1988 z disertacijo Sentimentalni roman in njegovi odmevi v slovenski zgodnjemeščanski prozi, 1992 pa je bila tu izvoljena tudi v naziv docentke za primerjalno književnost in literarno teorijo. 1966 je opravila strokovni izpit iz bibliotekarstva (s temo pisne naloge Nemška kultura v reviji Dom in svet 1888–1944), v tujini pa še nekaj enomesečnih strokovnih izpopolnjevanj iz nemške in angleške literature (Heidelberg 1967, München 1969, Aberdeen 1972). 1959–61 se je zaposlila kot knjižničarka v Pionirski knjižnici v Ljubljani, 1961–89 pa do upokojitve kot prva poklicna bibliotekarka na Oddelku za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani; 1978 je pridobila naziv višji bibliotekar. Po upokojitvi nadaljuje svoje prevajalsko delo, objavila pa je tudi vrsto razprav in daljših študij.

V dolgoletnem prevajalskem delu in kot avtorica spremnih besedil je v zgodnejšem obdobju 1960–86 sodelovala z osrednjimi slovenskimi založbami v njihovih pomembnih zbirkah Sto romanov, Nobelovci, Moderni roman, Kondor, Levstikov hram, Zbirka XX. stoletje ipd. S poznavalsko osredotočenostjo na anglistično in germansko leposlovje je s prvinami primerjalnozgodovinske metode v uvodnih študijah odlično predstavila prevedene avtorje in kontekst njihovega dela. Za težišča njenega izvedenskega poznavanja veljajo roman 18. stoletja, moderna nemška književnost in sodobna angleška, prvenstveno ženska literatura. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja se je v svojih poglobljenih razpravah vse bolj osredotočala na vprašanja recepcije in vplivov evropskih literatur v slovenski književnosti 19. stoletja. Obe monografski študiji, o sentimentalnem in grozljivem romanu, napisani za edicijo Literarni leksikon, pomenita izčrpen vir informacij in sta ob izidu imeli dober kritičen odziv. Je avtorica tudi vrste člankov v znanstvenih in strokovnih revijah (Primerjalna književnost, Jezik in slovstvo), esejev (v revijah Prostor in čas, Znamenje) in uvodnih študij o Aldousu Huxleyu, Alfredu Döblinu, Laurenceu Sternu, Hermannu Hesseju, Danielu Defoeju, ki jih je pretežno prispevala za zbirko Sto romanov in nekatere druge izdaje (o romanu Amerika Franza Kafke, o Jane Eyre Charlotte Brontë, o Memento mori Muriel Spark, o Času nedolžnosti Edith Wharton), poleg tega pa večjega števila knjižnih prevodov iz nemščine in angleščine (mdr. Iris Murdoch, Grahama Greena, E. T. A. Hoffmanna itd.). Sodelovala je pri nastajanju nekaterih leksikalnih del, z gesli s področja nemške literature pri Leksikonu Cankarjeve založbe (1973, 1976) ter z geslom o sentimentalizmu pri Svetovni književnosti – Leksikoni Cankarjeve založbe (1984) in Enciklopediji Slovenije 11 (1997). Svoje prispevke, osredotočene na nemški ekspresionizem in moderne romanopisce, Thomasa Manna, Franza Kafko, Hermanna Hesseja, Iris Murdoch, Muriel Spark, Margaret Drabble, je oblikovala tudi za radijske oddaje. V tem mediju je sodelovala še s prevodi radijskih iger ter krajšimi leposlovnimi in esejističnimi besedili. Ob vsem tem obstaja še vrsta zapisov in poročil z gledališkega in bibliotekarskega področja iz časa, ko je bila članica uredniških odborov Gledališkega lista SNG Drame (1963–64) in strokovnega glasila bibliotekarjev Knjižnica (1963–68).

Aktivno se je udeleževala tudi strokovnih srečanj o literaturi. Dejavno je delovala v Društvu bibliotekarjev Slovenije, zlasti kot članica komisije za priznavanje nazivov iz bibliotekarske stroke in predsednica knjižnične komisije Filozofske fakultete, z nekaterimi funkcijami pa tudi v organih Društva za primerjalno književnost in Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Je prejemnica nekaj priznanj: Čopova diploma 1985, nagrada Sklada Borisa Kidriča 1986 (kot avtorica skupaj s skupino sodelavcev Literarnega leksikona), priznanje Filozofske fakultete za zasluge pri njenem razvoju 1989, Certificate of Honour for Translation (IBBY − International Board on Books for Young People, Basel) za prevod knjige E. T. A. Hoffmanna: Pripovedke 1998.