Bogataj, Matej (1964–)

BOGATAJ, Matej, literarni in gledališki kritik (r. 3. 1. 1964, Ljubljana). Oče Franc Bogataj, elektroinženir, mati Marija Bogataj, r. Špelak, pravnica. Teta Katarina Bogataj Gradišnik, prevajalka, literarna zgodovinarka, bibliotekarka.

Maturiral je na Gimnaziji Vič v Ljubljani 1982. Na študij primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je vpisal 1983. Prvo esejistično besedilo je objavil v Teoriji in praksi 1987, prve literarne kritike je objavljal v Dnevniku. V naslednjih letih je začel sodelovati z vsemi pomembnejšimi publikacijami, ki objavljajo oz. so objavljale tudi literarno kritiko: Literatura, Dnevnik, Naši razgledi, Delo, Sodobnost, Dialogi, Republika, Slovenec, Večer, Teleks, Ampak, Mladina. Kasneje je za mnoge od naštetih publikacij začel pisati tudi gledališke kritike. Obsežen opus literarnih in gledaliških kritik je ustvaril za Radio Študent in Radio Slovenija. V devetdesetih letih 20. stoletja je sodeloval kot komentator na TV Slovenija in kot kritik v televizijski oddaji Oči kritike. Od 1989 deluje kot samozaposleni na področju kulture. 1993–99 je bil zunanji urednik za domače leposlovje pri DZS. Kot dramaturg je sodeloval z režiserji Vitom Tauferjem, Vinkom Möderndorferjem, Vesno Lavrač, Marijem Uršičem, Želimirom Oreškovićem, Barbaro Bulatović. O dramskih besedilih piše za gledališke liste. Občasno se preizkuša v kratki zgodbi. Zgodba Kako sem noro te ljubila je zmagala na natečaju revije Sodobnost, knjižno pa je izšla njegova spominska zgodba v zborniku Skrito.si pri Študentski založbi (danes Beletrina). 2009–12 je za Večer pisal kolumne.

Kot kritik in esejist je pozornost zbudil z obsežnim esejem o romanu Ime rože v Literaturi 1988, ki je osnova za prvi del njegove prve knjige Konec koncev (1993). Velja za osrednjega slovenskega kritika. Hkrati velja za kritika z bržkone najobsežnejšim kritiškim opusom. Njegovo kritištvo zaznamujeta erudicija in podrobno poznavanje sočasnega domačega literarnega ustvarjanja, ki mu omogočata tehtne analize in relevantne sodbe. Prepoznaven je tudi v svojem pisnem slogu, ki je komunikativen in berljiv, a hkrati argumentativno prepričljiv in pronicljiv. Sodeluje v literarnih in gledaliških komisijah in žirijah, bil je selektor gledaliških festivalov (Teden slovenske drame, 2003 in 2004; Borštnikovo srečanje, 2006 in 2007; Zlata paličica, 2009 in 2011) ter mentor mnogim mlajšim kritikom. Manjši del kritiškega, esejističnega in kolumnističnega dela je zbral in objavil v knjižni obliki.