Bogataj, Janez (1947–)

BOGATAJ, Janez, etnolog, umetnostni zgodovinar (r. 11. 6. 1947, Ljubljana). Oče Janez Bogataj, elektrotehnik, mati Zdravka Valentina Bogataj, r. Soklič, trgovka. Stari stric Fran Saleški Finžgar, pisatelj, sin Rok Bogataj, kipar.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani in 1966 maturiral na gimnaziji Vič. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) je študiral etnologijo in umetnostno zgodovino ter 1971 diplomiral. 1968–74 se je izpopolnjeval na Seminarium Ethnologicum (Univerzita Komenského, Bratislava, Slovaška). Na FF UL je magistriral 1981 z delom Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke (od prve četrtine 20. stoletja do 1975) in 1985 doktoriral z disertacijo Razvoj načina in tehnik etnološkega raziskovalnega dela na Slovenskem.

Zaposlil se je kot kustos etnolog v Dolenjskem muzeju Novo mesto (1972–74), nato je bil asistent stažist v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani (1974), 1974–75 je na Ptuju odslužil vojaški rok v JLA. Na tedanji Pedagoško-znanstveni enoti za etnologijo FF (zdaj Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo) je bil od 1975 stažist, od 1977 asistent, od 1987 docent. V izrednega profesorja je bil izvoljen 1993, redni profesor je postal 1998. Bil je predstojnik oddelka (1981–83 in 1992–98) in vodja katedre za etnologijo Slovencev (2003–11). Tudi po upokojitvi 2009 je ostal raziskovalno in publicistično izjemno dejaven.

Vodil je predavanja, seminarje in vaje o temeljnih in aplikativnih temah iz etnologije Slovencev, zgodovine slovenske etnologije, metodike raziskovanja in etnološke muzeologije. Na Visoki šoli za hotelirstvo in turizem (pozneje Fakulteta za turizem Turistica Univerze na Primorskem) v Portorožu (1995–2007) je predaval predmet Kulturna dediščina, na Oddelku za oblikovanje Akademije za likovne umetnosti UL (1992–99) predmet Zgodovina kulture, imel je kurze predavanj na nekaterih tujih univerzah (Mendoza, Buenos Aires, Bratislava, Sydney).

Je aktiven član Slovenskega etnološkega društva (urednik Glasnika Slovenskega etnološkega društva, 1976–81; glavni urednik Knjižnice Glasnika SED, 1980–87; predsednik Komisije za podeljevanje Murkovih nagrad in priznanj, 1993–2005, 2010–14; organizator več znanstvenih in strokovnih srečanj). Bil je zastopnik Slovenije v Permanent Council International Union of Anthropological and Ethnological Sciences (1983–88), član International Commission on Handicrafts, Arts and Crafts pri International Organization of Folk Art (IOV) pri Unescu (1994–98), podpredsednik Commission on Traditional Meals IOV (2004–10), je ekspert inštituta International Institute of Gastronomy, Culture, Arts and Tourism (IGCAT) v Barceloni (od 2016).

Z uveljavljanjem etnoloških spoznanj v vsakdanjem življenju je povezano Bogatajevo široko in raznovrstno strokovno prizadevanje za kakovostne rabe kulturne dediščine: bil je glavni urednik strokovne revije za turizem Lipov list (1984–89), predsednik komisij za turistične prireditve in spominkarstvo (1982–89) in za kulturo (1989–98) pri Turistični zvezi Slovenije, komisije za propagando pri Centru za ekonomsko in turistično propagando GZS (1984–88), strokovne komisije za ocenjevanje rokodelskih izdelkov pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (od 1990), Odbora za prireditve pri Mestnem sekretariatu za turizem in gostinstvo (1991–94), Slovenske izseljenske matice (1995–99), Strokovnega sveta Slovenske turistične organizacije (2005–12), Strokovnega odbora sejma Alpe-Adria (od 2010), strokovne komisije tržne znamke Gostilna Slovenija (od 2011), mednarodne strokovne žirije Alpe-Jadran za nagrado Jakob (od 2011), član upravnega odbora Prešernovega sklada (2012–16) in tudi njegov predsednik (2014–16). Je protokolist Častivrednega vinskega konventa sv. Urbana (od 1993), gastronomski svetnik Bailliage National de Slovénie pri Chaîne des rôtisseurs (od 2006) in ambasador Slovenije pri EDEN – European Destinations of Excellency (od 2009).

Sodi v generacijo etnologov, ki je od sedemdesetih let 20. stoletja v raziskovanju in širšem družbenem delovanju uresničevala teoretično in metodološko prenovo etnologije v Sloveniji, zgoščeno v načrtu raziskav vsakdanje kulture in načinov življenja v preteklosti in sodobnosti. Bogatajevo raziskovalno izhodišče je, da so materialne danosti in prakse, družbene in simbolne razsežnosti bivanja različnih družbenih (poklicnih, teritorialnih, generacijskih, etničnih idr.) skupin nerazdružljive. Pri tem kot izvrsten poznavalec preteklih raziskav ljudske kulture povezuje njene značilnosti s sodobnim konceptom kulturne dediščine, tematizira načine njunega raziskovanja in sodobne izzive etnološke vede. V najširšem pomenu je njegovo osrednje raziskovalno področje etnologija slovenskega etničnega prostora in območij, kjer Slovenci živijo kot manjšine in izseljenci. Tu je opravil večino svojih terenskih raziskav, ob njih zbral obsežno gradivo, dokumentirano v terenskih zapisih, risbah, fotografijah in avdiovizualnih posnetkih. Etnološka spoznanja je vpel v dobro poznavanje gospodarske, socialne in kulturne zgodovine ter naravnih danosti slovenskega ozemlja.

Poleg zgodovine in metodike etnoloških raziskav, ki ju je posebej obravnaval v doktorski disertaciji, številnih člankih in knjižnih poglavjih, ter objavljanja slovenske etnološke bibliografije (1968–76), je najobsežnejšo pozornost namenil raziskavam dediščine, med izbranimi temami pa rokodelstvu, kulinariki in gastronomiji ter šegam in navadam. Pri tem je plodovito povezal temeljne raziskave z uporabno naravnanimi premisleki, kako dediščino opredeliti, obravnavati, ohranjati, predstavljati in z njo ravnati v vsakdanjem in prazničnem življenju, kako jo uporabiti kot vir in priložnost v gospodarstvu (posebej npr. v turizmu) in družbenem življenju (npr. različne prireditve, praznovanja) ter kot pomemben element identitete (od poklicne do lokalne in državne). S tem je kulturno dediščino tudi korenito prevrednotil; ta ni zamrznjen, muzealiziran relikt pretekle kulture, temveč proces in produkt ustvarjalne transformacije, podvržene aktualnim interesom v vsakokratnih časovnih, prostorskih, ekonomskih, socialnih in simbolnih okvirih.

Te poglede poleg v objavah uspešno razširja tudi v predavanjih, namenjenih lokalnim skupnostim, gospodarskim organizacijam, društvom, šolam; na številnih znanstvenih in strokovnih srečanjih jih je vpel v razprave o delovanju v muzejih, turizmu, ekologiji, komunikacijah in trgovini, umetnostnem in industrijskem oblikovanju, razvoju obrti, gastronomiji in prehrani, poslovnem svetu, bontonu, protokolu in samozavestni promociji države. Je avtor in soavtor številnih razvojnih in aplikativnih projektov (npr. sistem vrednotenja in označevanja rokodelskih izdelkov, državna gastronomska strategija, kulinarična strategija za osrednjo Slovenijo, Gorenjsko, Bohinj, Ljubljano, »Srce Slovenije«, strategije in piramide zgodb v slovenskem turizmu, strategije razvoja turizma na podeželju in v posamičnih krajih, postavitev rokodelskih centrov, predstavitve Slovenije v tujini), radijskih in televizijskih oddaj, filmov in muzejskih postavitev. Za številne razstave in publikacije je prispeval spremna besedila. Posebej si je prizadeval, da bi etnološko znanje dobilo primerno mesto tudi na nižjih stopnjah izobraževanja (izobraževanje učiteljev, priprava učbenikov in delovnih zvezkov za učence, priročnikov za učitelje) in se uzavestilo v najširši javnosti (svetovanje pri dejavnosti podjetij v gospodarstvu, javnih služb idr.).

Za Bogatajev opus značilno povezovanje vseh razsežnosti kulture je razvidno že iz njegovih prvih monografij – o mlinarjih in žagarjih ob Krki (1982) ter domačih obrteh na Slovenskem (1989). Ob obravnavi teh poklicnih skupin je razgrnil poglobljeno poznavanje materialov, tehnik in delitve dela, razmerij z drugimi gospodarskimi dejavnostmi ter med različnimi skupinami in skupnostmi v obravnavanih lokalnih okoljih, delovnih vrednot, navad in šeg ob delu, estetskih in simbolnih vidikov obrtnih produktov. Pozornost na te vidike je značilna tudi za dela o ljudski umetnosti in obrteh (1993) ter njihovih mojstrskih dosežkih (1999): v središču pozornosti je njihovo sodobno stanje (1992, 2005), ne zgolj zaradi pomembnih tradicijskih razsežnosti, temveč posebej zaradi nenehnih procesov ustvarjalnega preoblikovanja, novih rab in pomenov (1994, 1999, 2005). Te procese je raziskal tudi v spreminjanju prazničnega življenja, npr. ob pustu (1994), v šegah maturantov (1997, 2006, 2007), ob martinovem (2010), kolinah (2017) in pregledno v letu šeg in navad (1998). Najizčrpnejše in sintetično je sodobne praznike obravnaval v monografiji Slovenija praznuje (2011); v njej je kronološko urejen zbir šeg, navad, praznovanj in posebnih dogodkov ritualne narave predstavil z genezo posamičnih oblik in pomenov (zgodovinski izviri in ozadje), z diferencirano pokrajinsko in družbeno pojavnostjo pri različnih skupinah prebivalcev, s spremembami, ob katerih je tematiziral koncept tradicije, vključno z njenim iznajdevanjem in političnimi rabami. Pri tem je premislil merila starosti, izvirnosti, kontinuitete, mitoloških podlag, svetega in posvetnega, kmečkega in mestnega ter tudi etničnega značaja dediščine. Komentiral je tudi različne interpretacije dediščine ter prevzemanje praznikov in drugih kulturnih fenomenov iz drugih kulturnih kontekstov.

Posebej obsežno raziskovalno in aplikativno področje sta hrana in kultura prehranjevanja v njunem družbenem in regionalno-lokalnem okviru. Temeljito je raziskal posamične jedi, npr. kruh (1993, 2003), sire (1995), mleko (1999), kranjsko klobaso (2011), potico (2013), koline (2017); slednje je monografsko predstavil v širokem gospodarskem, socialnem in simbolnem okviru (2017). V več knjigah, med njimi so bile tudi mednarodno nagrajene in so izšle tudi v ponatisih, priročnejših skrajšanih izdajah in prevedene v tuje jezike, je poleg posamičnih jedi z recepti in etnološkimi komentarji predstavil Slovenijo v celoti (npr. 2000, 2007, 2008, 2012), njene lokalne različice (npr. Gorenjsko 2005, Ljubljano 2014, Maribor 2015) in gostinske lokale (npr. 1997, 2006, 2008) ter segel tudi prek njenih mej (2004, 2006, 2007, 2011, 2017).

Nagrajen je bil z nagradami za raziskovalno in pedagoško delo: red dela z zlatim vencem 1990, zlata plaketa Univerze v Ljubljani 2000, Murkova nagrada za življenjsko delo Slovenskega etnološkega društva 2003, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani 2011 in red za zasluge 2015. Priznanja so mu podelile strokovne stanovske ustanove: priznanje Gibanja znanost mladini 1983, plaketa Turistične zveze Jugoslavije 1988, odličje svobode z zlatim listom Zveze kulturnih organizacij Slovenije 1988, Recherche de la Qualité, Diplôme de Maîtrise Ordre de Saint Fortunat 1991, častni občan Ribnice 2000, častni član Društva Sommelier Slovenije 2005. Prejel je tudi več domačih in tujih nagrad za knjižne izdaje.