Blüml, Rudolf (1898–1966)

BLÜML, Rudolf, verski organizator (r. 16. 4. 1898, Karnitzen/Krnica, Avstrija; u. 28. 9. 1966, Celovec, Avstrija). Oče Georg Blüml (rodbinsko ime Tomažele), čevljar, pozneje vodja trgovine, mati Ursula Blüml, r. Jobst.

V Šentpavlu v Ziljski dolini je obiskoval ljudsko šolo, maturiral je 1918 v Celovcu. Teologijo je študiral 1918–19 v Celovcu, 1919 v Mariboru in 1919–22 na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer ga je škof Anton Bonaventura Jeglič posvetil v duhovnika; novo mašo je obhajal v Krnicah (1922). Na Teološki fakulteti dunajske univerze je opravil specialistični študij in ga zaključil 1924 z doktoratom o Sv. Trojici v pismih apostola Pavla pri Theodorju Innitzerju, poznejšem dunajskem kardinalu. Nadaljeval je s študijem državoznanstva na Pravni fakulteti na Dunaju in ga zaključil z doktoratom iz državoznanstva pri Othmarju Spannu z disertacijo Das Wesen der Organisation in ontologischer Begründung und soziologischer Anwendung (1925/26).

Med študijem na Dunaju je spoznal zveznega kanclerja Ignaca Seipla in bil z njim prijateljsko povezan. Po vrnitvi na Koroško je prevzel tajništvo Karitasa (1927–41) in usmerjal Katoliško akcijo; bil je provizor župnije Št. Janž v Rožu (1928), slovenski pridigar v cerkvi sv. Duha (1930) in profesor na uršulinski šoli v Celovcu (1930), župnik v Golšovem (Göltschach, 1933), referent na škofijski sinodi (1933) in stolni kanonik (1934). V t. i. stanovski državi je bil zastopnik škofa in Cerkve v koroškem deželnem parlamentu (1934–38). 1938 so ga nacionalsocialisti internirali v Celovcu in mu preprečili pastoralno delovanje v Golšovem. Postal je stolni župnik v Celovcu (1938–41), direktor Dušnopastirskega urada (1939–41) in dekan celovške mestne dekanije (1940). Na cvetno nedeljo 1941 so ga v stolnem župnišču aretirali in izgnali na Dunaj, ker pa ni prekinil stikov s krško škofijo, so ga nacisti pregnali v Maria Kirchenthal na Salzburškem (1941–45). Po vojni je spet postal stolni župnik in dekan celovške mestne dekanije (1945–51); dal je pobudo za ponovno ustanovitev Mohorjeve družbe v Celovcu (1947), ki je bila tam ustanovljena 1851, in za njen samostojen nastop, kar je sprožilo spor z Mohorjevo družbo v Celju. Bil je pobudnik ponovne ustanovitve med vojno ukinjene Nedelje in Otroka Božjega ter nemških cerkvenih časopisov Kirchenblatt in Gotteskinder. Od 1946 je bil šolski nadzornik za verouk na Koroškem, 1953–65 predavatelj na Diözesanlehranstalt (Bogoslovno semenišče) v Celovcu (1952–64), vodja slovenskega dušnopastirskega urada krške škofije (1953–65), asistent Katoliške akcije in vodja Sodalitas, združenja slovenskih duhovnikov v krški škofiji (1953–66), govornik na škofijski sinodi (1958), bogoslovni pisatelj in dvojezični publicist (knjige so v nemškem, članki pa pretežno v slovenskem jeziku), 1966 je postal stolni prošt v krški škofiji.

V času svojega delovanja v tajništvu Karitasa je posebno skrb posvečal socialnim, pastoralnim, pedagoškim in liturgičnim dejavnostim. Bil je priznan govornik in pridigar. S strokovnimi prispevki se je redno oglašal v časopisih Nedelja in Družina oz.Vera in dom. Posebno se je posvečal delovanju nekdanjega avstrijskega zveznega kanclerja in prelata Ignaca Seipla. O njem je izdal več knjig, v katerih je predstavil Seiplovo predavateljsko, politično in pastoralno delovanje, tudi z objavo odlomkov Seiplovega dnevnika, ki ga je kot prvi transkribiral.

Za svoje delo je bil imenovan za prelata (1957), stolnega sholastra (1957), stolnega dekana (1960) in stolnega prošta (1965).