Bulovec, Štefka (1901–1984)

BULOVEC, Štefka, bibliografka (r. 24. 1. 1901, Bled; u. 13. 10. 1984, Ljubljana). Oče Ivan Bulovec, trgovec, mati Evfemija Bulovec, r. De Peris. Sestra Karla Bulovec Mrak, kiparka.

Zgodaj je osirotela; mati je umrla kmalu po njenem rojstvu, oče pa po požaru, ki je 1908 uničil njegovo trgovino. Od rojstva delno invalidna je 1908–17 obiskovala internatsko osnovno šolo v Ljubljani in pri Gospe Sveti, 1917–18 enoletni trgovski tečaj na ljubljanskem Christofovem zavodu in 1922–26 zasebno nunsko učiteljišče v Zamsu na Tirolskem. 1919–22 je bila pisarniška pomočnica v ljubljanski Poštni hranilnici, 1927–28 učiteljica pri Gospe Sveti in 1928–36 na nunski dekliški šoli v Hallu blizu Innsbrucka, nato zasebna vzgojiteljica v Sofiji (1937). 1937–39 je v Ljubljani delala v več pisarnah in 1939–41 poučevala na Svetini pri Celju. Pred nemškim okupatorjem se je umaknila v Ljubljano, kjer jo je honorarno zaposlil ravnatelj Univerzitetne biblioteke (kasnejše NUK) Janko Šlebinger. Poleti 1945 se je redno zaposlila v bibliografskem oddelku NUK. Kot edina zaposlena na oddelku je postavila temelje tekoči Slovenski bibliografiji. 1950 je pomagala organizirati bibliografsko delo tudi na novoustanovljenem Bibliografskem institutu FLRJ v Beogradu. 1960 je pridobila naziv višja bibliotekarka. Upokojila se je 1965. Od 1948 je izredno študirala v Ljubljani slavistiko in germanistiko ter 1954 diplomirala.

Na šolah, kjer je bila zaposlena, je vodila šolske knjižnice in tam spoznala tudi dela nemških bibliografov. V praktično bibliografsko delo jo je uvedel Šlebinger. Med okupacijo je zanj obdelovala slovenski samostojni tisk od 1913 dalje (nedokončano) in zbirala gradivo o Francetu Prešernu; oboje je imel Šlebinger v načrtu za objavo pri SAZU. Z delom za Prešernovo bibliografijo je nato nadaljevala sama, vnaprej objavila nekaj odlomkov (Muzikološki zbornik, 1963; Slavistična revija, 1969), naposled Prešernovo bibliografijo, do tedaj najobsežnejšo in najpopolnejšo osebno monografsko bibliografijo pri Slovencih. Mdr. je bibliografsko obravnavala Ivana Cankarja, Vladimirja Iljiča Lenina in Edvarda Kardelja. Takoj po vojni je realizirala Šlebingerjevo idejo o obnovitvi tekoče nacionalne bibliografije. Sestavila je prve štiri letnike Slovenske bibliografije; popisala je časopisje, knjige in muzikalije. V naslednjih (za obdobje 1951–64) je sodelovala predvsem z obdelavo knjig in urejanjem gradiva po vrstilcih Univerzalne decimalne klasifikacije. Sodelovala je tudi pri sestavljanju Slovenske bibliografije člankov za prvih šest povojnih let. Vzporedno s tem je sestavljala mesečne preglede slovenskih knjižnih novosti za Slovenski knjižni trg (1949–50), Knjigo (1953–59) idr. Pomembna je ob naslonitvi na številne vire sestavljena Bibliografija slovenskih bibliografij 1561–1973; že prej je prispevala slovenski delež za Bibliografijo jugoslovenskih bibliografija : 1945–1955 (Beograd, 1958). Bila je tudi avtorica ali soavtorica številnih strokovnih bibliografij. Njen bibliografski opus izpričuje izredno marljivost in zagnanost, ki je koreninila tudi v njeni telesni danosti (invalidnost). Pisala je preproste pesmi, a jih ni objavljala; zbirka Sličice je v zapuščini.

Za svoje delo je prejela Čopovo diplomo (1967) in red dela s srebrnim vencem (1975).