Budkovič, Tomaž (1949–2014)

BUDKOVIČ, Tomaž, geolog (r. 24. 3. 1949, Bohinjska Bistrica; u. 8. 5. 2014, Ljubljana, pokopan v Kranju). Oče Slavko Budkovič, ekonomski tehnik, mati Ljudmila Budkovič, r. Lovko, trgovka.

Po končani osnovni šoli v Bohinjski Bistrici se je 1964 vpisal na Gimnazijo Jesenice, kjer je 1968 maturiral. Istega leta se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, Oddelek za montanistiko, Odsek za geologijo, kjer je 1974 diplomiral. 1993 je magistriral z delom Geologija karavanškega cestnega predora.

Po diplomi je bil do služenja vojaškega roka 1974–75 tri mesece zaposlen na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij. Konec 1975 se je zaposlil na Geološkem zavodu Ljubljana, sprva TOZD Rudnik urana Žirovski vrh, nato do 1995 TOZD Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, oddelek za ekonomsko geologijo, od tega 1976–88 v geološki skupini v Gorenji vasi. 1995–98 je deloval na Inštitutu za geologijo, geotehniko in geofiziko, oddelek za inženirsko geologijo in mehaniko hribin, 1998–2010 pa na Geološkem zavodu Slovenije v skupini za geokemijo in geologijo okolja. Konec 2010 se je upokojil.

Njegovo raziskovalno delo lahko razdelimo na tri obdobja in področja. V prvem se je ukvarjal predvsem z raziskavami urana na območju Žirovskega vrha. 1980–90 je vodil raziskovalno nalogo Geološko-rudarske raziskave rudišča Žirovski vrh. Litološko je razčlenil spodnji del Grödenske formacije glede na položaj glavnine uranovih rudnih teles. Uvedel je model geokemične celice, po katerem je uspešno usmerjal raziskave z vrtanjem s površine in južno od obstoječe jame ugotovil uranovo rudo v prostoru, dolgem 3,6 km. Obenem je sodeloval pri raziskavi Mednarodne agencije za atomsko energijo IAEA Study of factors controlling formation of sandstone type uranium deposits of northwest Yugoslavia, ki je potekala 1976–80.

V drugem obdobju, ki se je začelo 1986 z geološko spremljavo izgradnje karavanškega cestnega predora, se je posvečal predvsem inženirski geologiji. Ob gradnji avtocest v Sloveniji je sodeloval pri geološki spremljavi izkopov več cestnih predorov (Pletovarje, Golo rebro, Ločnica, Trojane, Golovec) in objektov na avtocestnem odseku Vransko–Blagovica. Sodeloval je pri inženirsko-geoloških raziskavah za hidroelektrarni na Soči Plave II in Doblar II, pri raziskavi plazu Slano blato, pri izdelavi študije lokacij za odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter pri izdelavi kart geološko pogojene ogroženosti za občine Bovec, Vrhnika in Ptuj. V sklopu sodelovanja Slovenije in Avstrije na področju hidrogeologije je svoje znanje prispeval k usklajevanju geoloških kart za območje Karavank v merilu 1 : 25.000. Tako čezmejno usklajevanje je bilo prvo po dolgoletni prekinitvi, saj je bilo v času SFRJ povezovanje geoloških kart s sosednjimi državami prepovedano. Bil je tudi sodelavec pri različnih manjših in večjih geotermalnih projektih.

Tretje področje njegovega udejstvovanja pokriva vprašanja onesnaževanja območja RS s težkimi kovinami, ki so povezana z rudarjenjem in metalurgijo ter deloma z bojnim delovanjem med prvo svetovno vojno na soški fronti. Zbral je podatke o delujočih in opuščenih rudnikih kovin, premogovnikih in metalurških obratih ter izdelal kataster rudarskih odpadkov. Iz tega je nastala podatkovna baza rudišč in rudnih pojavov ter premogovnikov RS s preglednima kartama. Že zbranim podatkom o mineralni sestavi je dodal še podatke o zalogah in kratko zgodovino izkoriščanja vsakega nahajališča.

Bil je tudi ljubiteljski zgodovinar. Zbiral je gradivo za zgodovino Bohinja v 20. stoletju in na njegovi podlagi objavil tri monografije. Sodeloval je pri nekaterih razstavah o soški fronti, npr. pri pripravi stalne razstave v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici in pri razstavi o prvi svetovni vojni v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani 2009.

Občina Bohinj ga je posthumno imenovala za častnega občana (2014).