Bučer, Tone (1917–1986)

BUČER, Tone, organizator alpinizma, planinski funkcionar (r. 9. 1. 1917, Ljubljana; u. 30. 9. 1986, Ljubljana). Oče Anton Bučer, železniški sprevodnik, mati Antonija Bučer, r. Zupančič. Brat Ivan Bučer, pisatelj.

Rojen je bil v železničarski družini. S še tremi brati se je od mladosti ukvarjal s planinstvom. Pred vojno so plezali v Grintovcih in Julijcih. 1935 se je Bučer izučil za trgovca, ta poklic je opravljal do 1947. Drugo svetovno vojno je preživel v koncentracijskih taboriščih (Dachau, Buchenwald in Ohrdruf). 1945 se je vrnil v Ljubljano, 1947 je opravil tečaj za planerje in nekaj mesecev opravljal službo podpredsednika planske komisije Okrajnega ljudskega odbora Kranj. 1947–51 je opravljal različne službe na sekretariatu za koordinacijo lokalne uprave pri Predsedstvu vlade LRS ter komiteju vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. 1951 je bil imenovan za administrativnega sekretarja pri Komiteju vlade LRS za zakonodajo in organizacijo ter istega leta za vodjo personalne službe pri Predsedstvu vlade LRS in kasneje pri izvršnem svetu LRS (do 1958). 1950 je postal član republiške volilne komisije in član tehničnega biroja za volitve. 1952–57 je bil tajnik višjega disciplinskega sodišča pri Predsedstvu vlade SRS in tajnik komisije za odlikovanja, kjer je vodil evidenco za državna odlikovanja. Bil je tudi član izpitne komisije za strokovne izpite v administrativnih strokah. 1959 je bil imenovan za načelnika oddelka za splošne zadeve na Republiškem sekretariatu za finance.

Po vojni se je vključil v komiteje za planinarjenje, ukvarjal se je predvsem z delovnimi oblikami in metodami. Bučar je bil 1945 slovenski delegat na ustanovni skupščini Planinske zveze Jugoslavije (PZJ) na Jesenicah. 1946 je bil delegat iz Ljubljane, vodja in inštruktor na zveznih in republiških plezalnih tečajih. 1947 je bil imenovan v odbor za alpinizem pri Planinskem društvu Slovenije kot predhodniku Planinske zveze Slovenije (PZS). 1948 je postal podpredsednik PZS, kar je ostal trideset let. Skupaj s podpredsedstvom je 1948 dobil še vlogo načelnika komisije za alpinizem pri PZS in Planinski zvezi Jugoslavije; kot načelnik komisije za alpinizem je deloval deset let. 1956 je bil član in predstavnik Slovenije v 1. jugoslovanski odpravi Planinske zveze Jugoslavije v Kavkaz ter tako poskrbel za prvi slovenski stik s Kavkazom in sovjetskimi alpinisti. Istega leta je sodeloval tudi pri sprejemu sovjetske delegacije v Jugoslaviji in Sloveniji, kateri so člani jugoslovanske odprave obisk vrnili v Moskvi. 1968 je bil Bučar vodja alpinistične odprave v osrednji Kavkaz, na kateri so izvedli pomembne in mednarodno odmevne vzpone. 1975 je postal predsednik Izvršnega odbora PZS, nato pa je prevzel mesto predsednika nadzornega odbora PZS, to nalogo je opravljal do smrti.

Za svoje delo je prejel častno odlikovanje Planinske zveze Jugoslavije (1955) in PZS (1958) ter Bloudkovo plaketo (1968).