Bučar, Franc (1926–2000)

BUČAR, Franc, veterinar, živilski tehnolog (r. 4. 8. 1926, Kostanjevica na Krki; u. 20. 9. 2000, Ljubljana, pokopan v Kostanjevici na Krki). Oče Lavoslav Bučar, gostilničar, mesar, trgovec z vinom, mati Angela Bučar, r. Podjed, vodja gostilne in hotela Bučar v Kostanjevici na Krki.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, maturiral pa je 1945 na gimnaziji v Ljubljani. Študij veterinarstva na Veterinarski fakulteti v Zagrebu je končal 1952 in tam 1969 doktoriral z disertacijo Istraživanje postupaka za sprečavanje vodnjikavosti svinjskog mesa. Po diplomi se je 1957 najprej zaposlil kot občinski veterinar v rojstnem kraju in nato kot veterinarski inšpektor v klavnici v Ljubljani. Od 1960 je bil višji strokovni sodelavec na Veterinarskem zavodu Slovenije v Ljubljani. Istega leta je pričel s predavanji kot honorarni predavatelj za predmet Tehnologija mesana Veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete (BF) Univerze v Ljubljani. 1962 je bil izvoljen za predavatelja za isti predmet na Oddelku za živilske tehnologije BF. Po doktoratu je bil na BF 1970 izvoljen v naziv docenta, nato izrednega (1973) in rednega profesorja (1977). Bil je predstojnik Oddelka za živilsko tehnologijo BF (1964–67, 1973–77), prodekan (1977–79) in dekan BF (1979–81) ter prorektor Univerze v Ljubljani (1981–83). Upokojil se je 1987.

Bučar je sodeloval pri snovanju in organizaciji tedaj novega univerzitetnega stopenjskega študija živilske tehnologije, na katerega se je prva generacija študentov vpisala v študijskem letu 1961/62. Na prvi stopnji študija je bil nosilec predmetov Predelava animalnih proizvodov, Proizvodnja mesa ter Tehnologija predelave mesa in jajc. Ustanovil je katedro za tehnologijo mesa, ki je postala sestavni del novoustanovljenega Oddelka za živilske tehnologije (1965) na BF, in jo kot predstojnik vodil do upokojitve. Oblikoval in vodil je predavanja pri petih predmetih s področja znanosti in tehnologije mesa ter tehnologije gotovih jedi v okviru dodiplomskega študija živilske tehnologije in živinoreje na Biotehniški fakulteti. Za študente je pripravil dvoje skripta.

Zasnoval je Bitenčeve živilske dneve (1975), ki so postali redna oblika podiplomskega izobraževanja za živilske tehnologe ter druge strokovne profile na področjih živilstva in prehrane. V okviru dodatnega usposabljanja je za različne strokovne profile zasnoval in organiziral seminarje Osnove prehrane in Meso v prehrani.

Bil je predsednik Društva veterinarjev ter Društva živilskih in prehranskih strokovnih delavcev Slovenije.

Raziskovalno je deloval na področju sodobne znanosti o mesu, s posebnim poudarkom na uporabnosti te znanosti v praksi. Prvi v takratni Jugoslaviji je s svojo raziskovalno skupino proučeval etiologijo in metode preprečevanja hladilne trdote mesa. Prispeval je k poznavanju problematike termične obdelave živil in tehnološki sistematiki postopkov termične obdelave. Njegov pionirski prispevek v domačem prostoru je bil uvajanje senzorične analize kot znanstvene metode pri vrednotenju kakovosti živil nasploh. Intenzivno je raziskoval problem stabilnosti lipidov, še posebej fosfolipidov v mesu med različnimi postopki konzerviranja, predvsem med hlajenjem in zmrzovanjem.

Z raziskovalno skupino je opravil najbolj obsežne raziskave na področju tehnologije in vrednotenja kakovosti pršuta ter drugih suhih mesnin, značilnih za slovenski prostor.

Bil je tudi stalni sodelavec terminološke komisije pri SAZU.

Po upokojitvi je napisal poljudno-strokovno knjigo Meso – poznavanje in priprava (1997).

Prejel je red dela z zlatim vencem (1977), Jesenkovo priznanje (1980), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1987), Univerza v Ljubljani pa mu je 1995 podelila naziv zaslužni profesor.