Bubnov, Sergej (1914–2000)

BUBNOV, Sergej, gradbenik, strokovnjak za potresno inženirstvo (r. 4. 12. /21. 11. po julijanskem koledarju/ 1914, Sankt Peterburg, Rusija; u. 10. 4. 2000, Ljubljana). Oče Aleksandr D. Bubnov, admiral v ruski carski vojni mornarici, mati Elizabeta Kokuškin, profesorica ruščine. Hči Anjuta Bubnov Škoberne, pravnica, univerzitetna profesorica.

Družina je 1919 emigrirala iz Rusije in se po krajšem bivanju v Ljubljani 1923 nastanila v Dubrovniku, kjer je oče, priznan strokovnjak in pisec znanstvenih del o taktiki bojevanja na morju, dobil mesto profesorja na Kraljevi pomorski vojni akademiji.

Šolal se je v Ljubljani (1921–22), Dubrovniku (1923–27), Sarajevu (1927–28) in v Ruskem kadetskem korpusu v Beli crkvi v Srbiji (1929–33). Študiral in diplomiral je na gradbenem odseku Tehnične fakultete Univerze v Beogradu (1934–39).

Prvo zaposlitev je dobil v odseku za študije občine Beograd (1940–41), nato je postal vodja gradbišča pri gradnji hidrocentrale Dravograd (1942–44). Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval pri projektiranju in obnovi mostov ter do 1950 pri gradnji železnice v Istri. 1951–63 je bil projektant, statik in glavni inženir Splošnega projektivnega biroja v Ljubljani, 1964 tehnični direktor Gradbenega centra Slovenije, 1965–74 direktor poslovnega združenja gradbenih podjetij, pozneje GIPOSS-a in 1975–79 pomočnik sekretarja v republiškem sekretariatu za urbanizem (za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo). Upokojil se je 1979.

Bil je med pobudniki ustanovitve Društva Slovenija Rusija (1994).

Kot član komisije za izdelavo republiških predpisov za gradnjo v potresnih območjih je pripravil tekst prvega slovenskega predpisa. Ta predpis, ki je bil objavljen še pred potresom v Skopju julija 1963, je predstavljal osnovo predpisa za celotno bivšo Jugoslavijo, izdanega 1964. Slovenski predpis predstavlja prvi začetek sodobne potresno odporne gradnje v Sloveniji. 1964 je bil eden od ustanoviteljev Evropskega združenja za potresno inženirstvo s sedežem v Ljubljani; do 1978 je bil generalni sekretar organizacije, 1978–82 predsednik, potem častni član. Bil je predsednik Jugoslovanskega društva za seizmično gradbeništvo (1969–82) in od 1975 vodja delovne skupine Jugoslovanskega zavoda za standardizacijo, zadolžene za izdelavo predpisov za gradnjo v potresnih območjih. 1972 ga je Mednarodni komite za projektiranje visokih stavb povabil za poročevalca s področja analize posledic potresov. Kot stalni izvedenec je sodeloval v specializiranih organizacijah ZN (UNESCO, UNDP in UNDRC), kjer je mdr. vodil delovno skupino za mikrorajonizacijo v okviru projekta UNDP/UNESCO o seizmičnosti Balkana (1971–75). Bil je tudi sodelavec pri pripravi priročnika o gradbenih ukrepih za zmanjševanje učinka naravnih nesreč (1976). 1978 je bil izvoljen za rednega profesorja. Napisal je knjigo Potresi (1996). Doma in v tujini je objavil vrsto prispevkov, v katerih je obravnaval posledice potresov v Skopju, Khorasanu (Iran), Banja Luki, Posočju in Črni gori, obnovo poškodovanih stavb, seizmično mikrorajonizacijo in projektiranje na potresnih območjih. Njegovi prispevki so poleg potresnega inženirstva zajemali tudi gradbeno tehnologijo, urbanizem in promet. 1992–93 je vodil mednarodno komisijo za neodvisno analizo varnosti JE Krško (ICISA). 1963–87 je bil urednik Gradbenega vestnika.

Za svoje delo je prejel srebrno plaketo za zasluge za obnovo Skopja, red dela z zlatim vencem (1966) in red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Bil je častni član Zveze inženirjev in tehnikov Jugoslavije (1969), Zveze gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije, Zveze gradbenih inženirjev in tehnikov Jugoslavije, Evropskega združenja za potresno inženirstvo (1982), Zveze društev za seizmično gradbeništvo Jugoslavije (1986) in Slovenskega društva za potresno inženirstvo. Nemška akademija za prostorsko načrtovanje (Deutsche Akademie für Städtebau und Landesplannung (München) ga je 1973 izvolila za dopisnega člana.