Brückner, Eduard (1862–1927)

BRÜCKNER, Eduard, geograf, glaciolog (r. 29. 7. 1862, Jena, Nemčija; u. 20. 5. 1927, Dunaj, Avstrija). Oče Alexander Brückner, zgodovinar, mati Lucie Brückner, r. Schiele.

V mladih letih je živel v Odesi (Rusija), gimnazijo je obiskoval v Tartuju (Estonija) in Karlsruheju (Nemčija). Po maturi 1881 je v Tartuju začel univerzitetni študij geografije, ga nadaljeval v Dresdnu in Münchnu, kjer je bil učenec Albrechta Pencka. Ta ga je vpeljal v glaciologijo, Brückner pa je pri njem 1885 promoviral z disertacijo Die Vergletscherung des Salzachgebietes. Nato je 1886–88 deloval na meteorološki postaji (Seewarte) v Hamburgu, 1888 je postal izredni in 1891 redni profesor na univerzi v Bernu. 1904 je odšel na univerzo v nemško mesto Halle, 1906 je na Dunaju nasledil Albrechta Pencka. Bil je redni član Avstrijske akademije znanosti (od 1911), predsednik Geografskega društva na Dunaju ter član številnih tujih akademij in strokovnih združenj. 1906 je ustanovil in do 1927 urejal Zeitschrift für Gletscherkunde.

Raziskoval je klimatologijo in geologijo, predvsem ledenodobne sledove v Alpah. Tako so ga zanimali tudi ostanki poledenitev v Julijskih Alpah, kjer je ugotovil umikalne postglacialne stadije. V čelni moreni bühlskega stadija je pri Mangartskem jezeru opisal enega največjih balvanov (samovnjakov) v Vzhodnih Alpah. Potrdil je, da sta obe Mangartski jezeri nastali z zajezitvijo po čelnih morenah (kar je trdil že Franz Melling), medtem ko je za Bohinjsko in Blejsko jezero menil, da sta erozijski glacialni kotanji. Pozneje je raziskal sledove soškega ledenika in obdelal ledenodobni razvoj soškega porečja ter nato še glacialne in fluvioglacialne sedimente savskega ledenika. Mnenje, da prod, odložen na nepoledenelem ozemlju, izvira iz gradiva čelnih moren in da predstavlja t. i. fluvioglacialni prod, je kmalu nato Otto Ampferer utemeljeno zavrnil, prav tako je ovrgel geološko starost posameznih teras v Ljubljanski kotlini, ker Brückner ni dovolj upošteval stratigrafskih razmer.