Broz, Josip (1892–1980)

BROZ, Josip (partizansko ime, vzdevek Tito, kominternsko ime W(V)alter, vzdevek Stari, uporabljal je še približno trideset drugih ilegalnih imen in psevdonimov), revolucionar, vojskovodja, politik, državnik (r. 7. 5. 1892, Kumrovec, Hrvaška; u. 4. 5. 1980, Ljubljana, pokopan v Beogradu, Srbija). Oče Franjo Broz, kmet, mati Marija Broz, r. Javeršek.

Rojen je bil v Hrvaškem Zagorju, mati Slovenka je izhajala z bližnjega Kozjanskega, kjer je preživel nekaj let zgodnjega otroštva. Po osnovnem šolanju v Podsredi in Kumrovcu se je v Sisku izučil za ključavničarja. Tam se je 1910 včlanil v sindikat kovinarskih delavcev ter Socialdemokratsko stranko Hrvaške in Slavonije. Od 1911 je bil kot ključavničar zaposlen v Zagrebu, Ljubljani, Kamniku, na Češkem, v Nemčiji in Avstriji. 1913 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka na Dunaj, nato je bil premeščen v Zagreb. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil poslan na srbsko bojišče, 1915 pa v Galicijo, kjer je bil zajet. V ruskem vojaškem ujetništvu je dočakal oktobrsko revolucijo, član boljševistične stranke je postal 1920. Istega leta je bil repatriiran. Po povratku v domovino je na Hrvaškem dobil zaposlitev v kovinarski industriji, povezal se je s sindikalnim gibanjem in postal član KPJ, ki je bila z Obznano (razglas vlade Kraljevine SHS, 1920) prepovedana. Zaradi svojega sindikalnega delovanja in povezave z delavskim gibanjem je v naslednjih letih zamenjal veliko delovnih mest. V delavskem gibanju je njegovo ime skozi dvajseta leta 20. stoletja postajalo vse pomembnejše. 1927 je postal član, naslednjega leta pa organizacijski sekretar zagrebške partijske organizacije. Poleti 1928 je bil ob zagrebških protirežimskih demonstracijah v času po atentatu na Stjepana Radića aretiran in obsojen na pet let zapora.

V zaporu v Lepoglavi in Mariboru je kot večina tedanjih komunistov utrdil svoje marksistično znanje, po internaciji v Kumrovec pa je 1934 prešel v ilegalo. Tega leta je pričel uporabljati psevdonim Tito, po katerem je bil znan do konca življenja. Povezal se je z vodstvom KPJ, ki je bilo tedaj stacionirano na Dunaju, in bil avgusta kooptiran v Politbiro CK KPJ, konec leta pa na IV. deželnem kongresu v CK KPJ. Naslednje leto je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer se je pridružil jugoslovanski delegaciji pri Kominterni. Znašel se je v temačnem blodnjaku stalinističnih čistk, iz katerih je v času temeljitega čiščenja vrha jugoslovanske partije izšel brez posledic in si utrdil položaj. Njegova vloga pri ovajanju in eliminaciji frakcijskih nasprotnikov iz tega časa je še vedno slabo dokumentirana ter zbuja vprašanja. V okviru Kominterne je dobil tudi zadolžitve v zvezi s špansko državljansko vojno, zato je odpotoval v Francijo, o njegovi neposredni vlogi v njej pa se še vedno krešejo mnenja; uradna biografija namreč ni vsebovala nobenega podatka o tem, da bi kdaj stopil na španska tla, čeprav obstajajo določeni indici o tem. V Kraljevino Jugoslavijo se je prvič po vstopu v ilegalo vrnil 1938. Med svojimi bivanji v domovini je s privoljenjem Kominterne ob pomoči mlajšega kadra vzpostavil začasno vodstvo KPJ – tega je Kominterna potrdila kot novi CK KPJ januarja 1939. S tem se je zavihtel na vodilni položaj v jugoslovanski partiji, kar so potrdili z njegovo izvolitvijo za generalnega sekretarja CK KPJ na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu.

Ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 je KPJ pod Titovim vodstvom prevzela pobudo in pričela organizirati oborožen upor. Gverilska partizanska taktika je obrodila sadove in upor je na več delih jugoslovanskega ozemlja povzročal resne težave okupatorjem. Konkurenčne gverilske skupine, ki so imele podporo kraljeve vlade v begunstvu, so bile kmalu postavljene v odkrit spopad s partizanskim gibanjem in bile v naslednjih letih politično in vojaško eliminirane, Josip Broz pa je bil na podlagi sklepov posvetovanja v Stolicah konec 1941 postavljen na čelo Vrhovnega štaba NOG; tako je poleg politične pridobil tudi vojaško funkcijo. Pod njegovim vodstvom je NOV Jugoslavije preraščala v vse večjo vojaško silo, ki so jo zahodni zavezniki konec 1943 priznali kot edino zavezniško vojsko na območju Jugoslavije. Ob vojaških aktivnostih je sočasno rasla tudi politična organizacija, ki se je pripravljala na povojni prevzem oblasti. Konec 1942 je bil v Bihaću v Bosni ustanovljen AVNOJ kot najvišje predstavniško politično telo, najvišje izvršilno telo – Narodni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) – pa je bilo zaradi sovjetskih zadržkov oblikovano leto kasneje, na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu (Bosna in Hercegovina). Predsednik NKOJ je postal Broz, ki se je s tem zavihtel na vodilni položaj v jugoslovanski politiki in se na njem obdržal do smrti. V Jajcu ga je AVNOJ imenoval za maršala Jugoslavije, v zavedanju svoje politične in vojaške moči pa je NKOJ razglasil za edino jugoslovansko vlado. Zavezniki, ki so do tedaj kot edinega sogovornika priznavali jugoslovansko kraljevo vlado v begunstvu, so njegove pogoje deloma sprejeli, Broz pa je politično oportuno, a z jasnim prepričanjem, da bo v pogajanjih predstavljal močnejšo stran, pristal na pogovore z Ivanom Šubašićem, predsednikom kraljeve begunske vlade. 16. junija 1944 je bil na Visu podpisan sporazum Tito-Šubašić, ki je iz jugoslovanske politike de facto eliminiral jugoslovansko kraljevo družino, v okvir političnega delovanja pa pritegnil nekompromitirane meščanske politike. Moč NOV Jugoslavije je ves ta čas kljub nemškim pritiskom naraščala, Broz pa je postal pomemben sogovornik tako zahodnih zavezniških držav kot tudi Sovjetske zveze. Po končanih pogovorih z britanskim premierom Winstonom Churchillom v Italiji je konec poletja 1944 odpotoval v Moskvo k sovjetskemu voditelju Josipu Visarionoviču Stalinu in zahodnim zaveznikom s tem jasno pokazal, da ni odstopil od svoje revolucionarne usmeritve in da bo povojni jugoslovanski režim temeljil na boljševistični podlagi. Konec oktobra 1944 se je vrnil v Beograd, po osvoboditvi jugoslovanskega ozemlja je imel položaj generalnega sekretarja KPJ, predsednika Ljudske fronte Jugoslavije, predsednika zavezniško priznane Začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, v kateri je bil tudi obrambni minister, ter vrhovnega poveljnika Jugoslovanske armade (kakor se je imenovala NOVJ od marca 1945). Konec 1945 je bila na podlagi odločitev ustavodajne skupščine razglašena FLRJ, utemeljena na ustavi po sovjetskem vzoru. Jugoslavija je tako pod Brozovim vodstvom postala prva država, ki je sprejela sovjetski vzorec ureditve. V času povojne obnove, prežete s propagandistično usmerjenim optimizmom, ki je zajel velik del prebivalstva, je država s pomočjo represivnega aparata odstranjevala politične nasprotnike – tako po sodni kot tudi po izvensodni poti –, kar je danes največji očitek Brozu in njegovemu režimu. Kljub na videz popolni podrejenosti boljševistični ideologiji in ureditvi ter srčni povezavi s sovjetskim režimom pa je zaradi Stalinove muhavosti in na jugoslovanski strani prevelikega izkazovanja samostojnosti, sploh po večletnem uspešnem zunanjepolitičnem delovanju in vojaških uspehih, v razmerju pričelo prihajati do resnih trenj. Junija 1948 je bila tako objavljena Resolucija Informbiroja, posvetovalnega telesa komunističnih partij, s katero je sovjetski režim želel doseči menjavo jugoslovanskega vodstva. Zaradi Titovega ugleda in na njem nastajajočega kulta osebnosti se je Jugoslavija pritiskom lahko uprla, režim je preživel ekonomsko blokado, pa tudi politično-propagandno in vojaško grožnjo vzhodnega bloka, notranjepolitično pa je poskušal dokazati svojo pravovernost, zato je še bolj dosledno hitel z uvajanjem sovjetskih vzorcev v vse pore družbenega življenja. Pričela se je diferenciacija v lastnih političnih krogih, ki danes predstavlja še en črn madež, saj je represivni aparat dosledno kaznoval tiste, ki se niso izrekli za podporo Brozu.

Zaradi pritiskov držav vzhodnega bloka je Jugoslavija v začetku petdesetih let 20. stoletja pričela navezovati tesnejše stike z zahodnimi državami. Z mednarodnim ugledom, ki je temeljil na Brozovi vlogi v drugi svetovni vojni, ob nesporni karizmi in zunanjepolitični prilagodljivosti ter na podlagi uspešnega upiranja moskovskim pritiskom je Tito prerasel v državnika, posebej po obisku Velike Britanije 1953. Zaradi uspešnega upora vzhodnim pritiskom je v okviru sprememb v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti 1953 sovjetska stran postala spravljivejša. 1955 sta Tito in sovjetski voditelj Nikita Hruščov podpisala Beograjsko deklaracijo o normalizaciji meddržavnih odnosov, 1956 pa Moskovsko deklaracijo o normalizaciji medpartijskih odnosov. Kljub vzpostavljenim odnosom z obema blokoma hladne vojne pa se je jugoslovansko vodstvo odločilo za iskanje tretje poti. 1956 je Tito na Brionih gostil indijskega voditelja Džavaharlala Nehruja in egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja, s katerima je podpisal Brionsko deklaracijo. Ta je bila temelj za novo politično usmeritev izvenblokovskih držav, ki je bila 1961 v Beogradu potrjena z ustanovitvijo Gibanja neuvrščenih. Jugoslavija in Tito sta na tej podlagi v svetu uživala geopolitično nesorazmerno velik vpliv, ki je jugoslovanski državi omogočal ekonomski razvoj, medtem ko je plula med obema blokoma. Veliko je potoval po svetu, tako po razvitih državah kot tudi po državah tretjega sveta. V Gibanju neuvrščenih je aktivno sodeloval do konca svoje življenjske poti, zadnjič na konferenci v Havani na Kubi 1979.

Notranjepolitično se je Jugoslavija razvijala po svojevrstni interpretaciji socialistične ureditve – samoupravnem sistemu –, ki je postal podobno kot neuvrščenost sinonim za Jugoslavijo in njenega voditelja. Broz je predstavljal nespornega arbitra na vseh področjih in enega od najbolj kohezivnih elementov nacionalno nehomogene jugoslovanske države. Kot arbiter je nastopil ob pojavu preveč liberalnih tendenc med najožjim vodstvom 1954 (Milovan Djilas), odstranitvi konservativnega krila 1966 (Aleksandar Ranković) ter 1972 ob zamenjavi liberalnih republiških vodstev v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Po ustavnih spremembah 1953 je bil izbran za predsednika republike, ob zadnji spremembi ustave 1974 pa je bil imenovan za dosmrtnega predsednika republike. Njegova povezovalna in razsodniška vloga, povezana s kultom osebnosti, je proti koncu sedemdesetih let 20. stoletja simbolno naraščala, kljub temu da je bil zaradi starosti in bolezni opešan ter so vse niti v gospodarsko in politično težavnih okoliščinah vlekli njegovi sodelavci.

Po več operacijah in dolgi bolniški odsotnosti je v oseminosemdesetem letu umrl v Ljubljani. Njegov pogreb v Hiši cvetja na Dedinju v Beogradu je bil velika politična manifestacija, ki se je je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, ter je predstavljal do tedaj največji državniški pogreb.

Bil je častni član vseh jugoslovanskih in več tujih akademij znanosti, prejel je šestnajst najvišjih jugoslovanskih odličij ter visoka odličja več kot petdesetih držav. Odlikovanje narodni heroj je prejel 1944, 1972 in 1977, bil je častni član SAZU (1948), Univerza v Ljubljani mu je podelila častni doktorat (1969), mdr. je postal častni meščan več slovenskih mest, po njem so poimenovali številne ulice, trge, druge javne objekte in nekatera mesta.