Brinovec, Slavko (1936–2022)

BRINOVEC, Slavko, geograf, šolnik, športnik, športni delavec (r. 25. 4. 1936, Kranj). Oče Slavko Brinovec, trgovec, mati Sonja Brinovec, r. Kanduč, trgovka. Brat Vladimir Brinovec, zdravnik internist, infektolog, plavalec.

Po končani osnovni šoli v Kranju se je 1947 vpisal na tamkajšnjo gimnazijo, kjer je maturiral 1955. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral geografijo in 1961 diplomiral. Kot učitelj se je v šolskem letu 1962/63 zaposlil na Osnovni šoli Goriče. Zatem je poučeval na Osnovni šoli France Prešeren v Kranju, 1971 pa se je zaposlil na Gimnaziji Kranj, kjer je 1980 postal pomočnik ravnatelja in je to vlogo opravljal do upokojitve 1999.

1981 je z nalogo Avdiovizualna sredstva pri pouku geografije s posebnim ozirom na grafoskop kot prvi Slovenec postal magister znanosti s področja didaktike geografije. Na pedagoškem področju je deloval tudi kot zunanji sodelavec Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani (1973–76), nato pa kot predavatelj na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani (1980–88). Na obeh ustanovah je predavalmetodiko pouka geografije. V devetdesetih letih 20. stoletja je sodeloval z Zavodom RS za šolstvo in Ministrstvom za šolstvo. Pripravil je več programov pedagoških delavnic, priročnikov in drugih učnih pripomočkov za učitelje geografije. Veliko se je ukvarjal z uporabo multimedije pri pouku geografije in o tem pripravil več zgoščenk.

Opredelil je osnovno opremo geografskih učilnic. Naklonjen je bil hitremu razvoju izobraževalne tehnologije pri pouku geografije, ki od učiteljev zahteva stalno sledenje novostim in spremembam. Njegovo delo v slovenski šolski geografiji lahko označimo kot pionirsko. Zaslužen je kot inovator in avtor različnih učil.

Sodeloval je pri pripravi Atlasa Slovenije za šolo in dom (1994). 1982‒91 je bil glavni urednik Geografskega obzornika, strokovne revije za geografsko vzgojo in izobraževanje ter popularizacijo geografije. V Geografskem društvu Slovenije in njegovi naslednici Zvezi geografskih društev Slovenije je bil v mandatnem obdobju 1982‒86 podpredsednik in vodja šolske sekcije. 1988 je bil izvoljen za predsednika Jugoslovanske komisije za vzgojo in izobraževanje.

Je pisec ali soavtor več kot petdesetih zemljepisnih učbenikov in spremljajočih delovnih zvezkov za osnovne in srednje šole. Njegovo najpomembnejše delo je priročnik Kako poučevati geografijo (2004).

Pustil je tudi pomembno sled na področju športa. Bil je tekmovalec v plavanju, vaterpolu in košarki, zatem tudi trener, organizator tekmovanj in funkcionar. Kot plavalec in vaterpolist je sodeloval v ekipi kranjskega Triglava, ki je osvajala slovenska prvenstva in dosegala visoke uvrstitve na zveznih tekmovanjih. Bil je član slovenske vaterpolske reprezentance. Treniral je tudi žensko košarkarsko ekipo Triglav, ki je pozneje igrala v zvezni ligi. 1980‒88 je dve mandatni obdobji vodil samoupravno telesnokulturno skupnost; v tem času je Kranj dobil vrsto pomembnih športnih objektov. Po ukinitvi samoupravnih skupnosti je postal predsednik Zveze telesnokulturnih organizacij (1988), 1992 pa predsednik Športne zveze Kranj. Vodil je odbor za izgradnjo pokritega zimskega olimpijskega bazena. Med pripravami za evropsko prvenstvo v vaterpolu (2003) je bil član gradbenega odbora za letno kopališče. Tri mandatna obdobja je bil tudi svetnik Mestne občine Kranj.

Za dolgoletno in uspešno delo v športu je dobil Bloudkovo nagrado (1993). Za svoje delo je prejel še druga priznanja in nagrade, mdr. zlati znak KZS za zasluge pri razvoju košarkarskega športa v Sloveniji (1971), zlati znak Triglava (1986), veliko plaketo ob otvoritvi pokritega olimpijskega bazena (1995), nagrado Borisa Ručigaja, ki jo podeljuje Športna zveza Kranj (1995), nagrada Mestne občine Kranj za dolgoletno uspešno delo na pedagoškem in športnem področju (1999) in diplomo mednarodnega olimpijskega komiteja za razvoj športa in olimpizma (2001).