Brezigar, Aleksander (1951–)

BREZIGAR, Aleksander (Jušt Brezigar), geolog (r. 5. 5. 1951, Celje). Oče Aleksander Brezigar, zdravnik, mati Frančiška Brezigar, r. Štante, medicinska sestra. Žena Ida Brezigar Burmaz, zdravnica.

1966–70 je obiskoval Gimnazijo Postojna in tam maturiral. Istega leta se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, smer praktična geologija, kjer je 1977 diplomiral. 1978 je nastopil službo na Geološkem zavodu Ljubljana (zdaj Geološki zavod Slovenije, GeoZS), kjer je na različnih delovnih mestih ostal do 1999. Do 2010, ko se je upokojil, je bil brezposeln s krajšimi vmesnimi zaposlitvami.

Deloval je v več strokovnih organizacijah: 1988 je bil predsednik Predsedstva Jugoslovanskega komiteja za geofiziko, 1996 soustanovitelj Slovenskega komiteja za geofiziko in geodezijo, kjer je bil dve leti vodja sekcije za magnetometrijo.

V okviru GeoZS je 1979–86 delal za Rudnik lignita Velenje (RLV): na geoloških kartah RLV je omejil premogovo plast, predvsem na severni strani Šaleške doline, in izrisal mrežo geoloških prerezov premogove plasti v odnosu s talninskimi, medslojnimi in krovninskimi vodonosniki. Na dnu pliocenske kadunje je ugotovil fosilni predpliocenski velenjski prelom. Izpopolnil je poznavanje geologije predterciarne podlage okolice Šaleške doline.

Izdelal je sedimentacijski model t. i. velenjske skladovnice (tudi z analizo karotažnih krivulj). V modelu so poudarjeni talninski, medslojni in krovninski vodonosniki, ki ogrožajo odkopavanje premoga. Po 1990 si je prizadeval, da bi pri raziskavah premoga v RLV uvedli meritve refleksijske seizmike. Prizadeval si je za priznavanje naravoslovne geološke dediščine Šaleške doline. V svojem zadnjem delu za RLV je ocenil možnost skladiščenja CO2 v globokih šaleških kamninah.

V času vodenja Oddelka za geofiziko na Geološkem zavodu Ljubljana (1986–94) mu je uspelo zadržati vse osnovne geofizikalne metode: gravimetrijo, magnetometrijo, geoelektriko, refrakcijsko in refleksijsko seizmiko, seizmično tomografijo, geotermijo in karotažne meritve. S poljudnimi članki je mnogo prispeval k popularizaciji geološke stroke.

Za svoje delo je prejel Krkino nagrado (1977, za projekt Mihovo), študentsko Prešernovo nagrado (1978) in srebrni znak Zveze sindikatov Slovenije (1984).