Brenčič, Mihael (1967–)

BRENČIČ, Mihael (Miha Brenčič), hidrogeolog (r. 20. 8. 1967, Ljubljana). Oče Jurij Brenčič, kemik, univerzitetni profesor, mati Erika Brenčič, r. Borin, radiologinja. Prapraded Ivan Lapajne, šolnik, pisec, gospodarstvenik, ded Vinko Brenčič, zdravnik, preporodovec, borec za severno mejo, dedov brat Mihael Brenčič, ptujski župan, politik, dedova bratranca Lojze Brenčič, stomatolog, univerzitetni profesor, in Radovan Brenčič, upravnik mariborske Drame pred drugo svetovno vojno.

Po končani osnovni šoli na Bičevju v Ljubljani se je 1982 vpisal na Srednjo kemijsko šolo v Ljubljani, ki jo je končal 1986. Po služenju vojaškega roka je 1987–92 študiral geologijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. 1993 se je zaposlil na Inštitutu za geologijo, geofiziko in geotehniko (danes Geološki zavod Slovenije), ob tem pa nadaljeval s podiplomskim študijem; 1997 je magistriral, 2000 pa doktoriral z disertacijo Hidrogeološka analiza velikih kraških izvirov v Sloveniji na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer se je 2006 zaposlil delno, dve leti kasneje pa za polni delovni čas. 2006 je bil izvoljen v docenta, 2011 pa v izrednega profesorja.

V začetnem obdobju na Geološkem zavodu Slovenije se je ukvarjal z aplikativnimi projekti s področja hidrogeologije za potrebe načrtovanja infrastrukturnih objektov; 1994–99 je sodeloval pri načrtovanju in gradnji avtocestnih predorov na Trojanah, od 1996 pa vodil hidrogeološke preiskave pri sanaciji predora Karavanke, ki je ob kompleksni geološki zgradbi pomenil izjemen hidrogeološki izziv. Brenčič si je pri tem uspešno prizadeval zbliževati vidike varovanja vodnih virov s potrebami po varnem nadaljevanju gradbenih del, rezultat pa je danes skupno čezmejno vodno telo Karavank.

Izkušnje z usklajevanjem varovanja podzemne vode in geotehnične zaščite pri gradnji linijskih objektov pred podzemno vodo je prenesel tudi na številne projekte v okviru avtocestnega programa, ki je bil v prvem desetletju 21. stoletja v polnem razmahu. Pri tem je reševal inženirske probleme, kot so ponikanje padavinske vode s cest in varovanje pred poplavami podzemne vode.

Prek priprave segmentov okoljske dokumentacije ter spremljanja vplivov točkovnih virov onesnaženja na podzemno vodo za bencinske servise in industrijske obrate, še posebej pa za odlagališča poudarja pomembnost natančnega poznavanja hidrodinamike podzemne vode pri analizah širjenja onesnaževal v prostoru. V slovenski inženirski praksi je učvrstil v svetu priznani koncept analize tveganja za onesnaženje podzemne vode.

V času službovanja na Geološkem zavodu je vodil tudi začetne geološke in hidrogeološke preiskave lokacije odlagališča radioaktivnih odpadkov Vrbina.

Na Naravoslovnotehniški fakulteti več časa posveča raziskavam ustekleničenih vod v Sloveniji, kemijskim in izotopskim analizam kraških voda, padavin in podzemnih vod v obalnih vodonosnikih ter statističnim analizam hidroloških časovnih serij. Pri raziskovalnem delu ohranja vez z aplikativnimi projekti prek svetovalnih nalog podjetjem in javnim ustanovam.

Predava hidrogeologijo, geologijo krasa, zgodovino geologije, kvantitativno hidrogeologijo, hidrogeologijo onesnaževal in aplikativno hidrogeologijo. 2011–15 je bil predstojnik oddelka za geologijo. Predaval je na univerzah in raziskovalnih inštitutih v Gradcu, Budimpešti, Lizboni, Moskvi in Granadi. 2008–15 je bil član stalnega strokovnega sveta za naravoslovje in matematiko pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS.

2002–04 je sodeloval pri oblikovanju tehniške regulative na področju varovanja in zaščite podzemnih voda, 2006 pa še na področju odvajanja padavinske vode s cest. Deluje v meddržavnih komisijah za upravljanje s podzemnimi vodami in v ekspertni komisiji za naravne mineralne vode.

2010 je prejel nagrado Inženirske zbornice Slovenije za razvoj in uvajanje novih inovativnih posegov na področju odvodnjavanja podzemnih voda pri izgradnji avtocest v Sloveniji.