Brajnik, Edo (1922–1983)

BRAJNIK, Edo (rojstno ime Edvard Brajnik; partizansko ime Štefan), vojaško-politični poveljnik, narodni heroj (r. 16. 8. 1922, Kamnik; u. 3. 12. 1983, Ljubljana). Oče Hinko Brajnik, finančni uradnik, mati Terezija Brajnik, r. Fabris.

Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, nato pa gimnazijo v Murski Soboti in Ljubljani. Študija ni nadaljeval, saj se je jeseni 1941 že udejstvoval v NOB, iskala pa ga je tudi italijanska policija. Bil je eden od organizatorjev in voditeljev t. i. borbenih grup v Ljubljani, vodil pa je tudi mladinsko organizacijo KPS v mestu. Vodstvo VOS OF ga je konec 1941 vključilo v varnostno službo, ker se je izkazal kot organizator in bojevnik. Spomladi 1942 je že vodil t. i. varnostne grupe. Postavljen je bil za člana kolegija VOS oziroma centralne komisije VOS, varnostno službo odporniškega gibanja v Ljubljani je vodil do maja 1943, ko je s preostalim vodstvom odšel na osvobojeno ozemlje.

Še naprej je deloval v vodstvu VOS, kjer je vzpostavljal varnostno in obveščevalno službo na Primorskem in Koroškem, do ukinitve februarja 1944. Tedaj so ga imenovali za vodjo oddelka za tujino pri odseku za notranje zadeve predsedstva SNOS. Po ponovni reorganizaciji varnostno-obveščevalnih služb maja 1944 je bil Brajnik postavljen za namestnika vodje 1. odseka Ozne (Odjelenje za zaštitu naroda/Oddelek za zaščito naroda) za Jugoslavijo, v začetku 1945 pa je postal vodja njenega 5. (protiobveščevalnega) odseka.

Po koncu vojne je delal kot eden vodilnih članov Ozne za Jugoslavijo (šef 5. odseka 1945–46) in njene naslednice, Službe državne varnosti (UDB); 1946–60 je bil načelnik 3. (protiobveščevalnega) oddelka. Dosegel je čin polkovnika. 1961–64 je bil kot pomočnik vodje protiobveščevalne službe pomočnik zveznega ministra za notranje zadeve in namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve (1964–65). Zaradi sporov o organiziranosti in s tem delovanju protiobveščevalne službe v vrhu UDB ter zaradi bolezni se je 1965 vrnil v Ljubljano, kjer je postal član Izvršnega sveta skupščine SRS (1965–67) ter predsednik mandatno-imunitetne komisije republiškega zbora in komisije za vprašanja mednarodnih odnosov (1967–75), 1959–68 je bil član CK ZKS. Po upokojitvi je živel v Ljubljani ter bil član sveta republike in predsednik komisije za mednarodna vprašanja skupščine SRS. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil eden od notranjih akterjev spora o vlogi varnostno-obveščevalnih služb, v katerem se je zavzemal proti vzpostavljanju vzporednih obveščevalnih organizacij. Na brionskem plenumu CK ZKJ 1966 je Brajnik sodeloval pri razkritju metod nadzora.

V devetdesetih letih 20. stoletja je bil v tedniku Mladina slovenski javnosti predstavljen njegov osebni angažma pri jugoslovanski pomoči Izraelu pri transportu Judov iz Madžarske, Romunije, Jugoslavije in Sovjetske zveze, pa tudi pri transportu orožja za njihovo obrambo v letih po koncu druge svetovne vojne.

Odlikovan je bil z redom narodnega heroja (1951), partizansko spomenico (1941) in partizansko zvezdo z zlatim vencem, dvema redoma zaslug za narod z zlato zvezdo, redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem idr. odlikovanji. Mesto Ljubljana mu je podelilo zlato plaketo ilegalca.