Brajnik, Dušan (1940–)

BRAJNIK, Dušan, fizik (r. 28. 3. 1940, Ljubljana). Oče Aleksij Brajnik, železničar, mati Vojka Brajnik, r. Tavzes, pravnica.

Po končani klasični gimnaziji se je 1958 vpisal na študij tehnične fizike na Univerzi v Ljubljani, kjer je 1964 diplomiral, 1972 magistriral, 1974 pa doktoriral s področja fotojedrskih reakcij z disertacijo Fotonuklearne reakcije pri 40Ca z upoštevanjem stanj residualnih jeder. Po diplomi se je 1964 zaposlil na Institutu Jožef Stefan, kjer je bil do 1970 v rednem, kasneje pa v dopolnilnem delovnem razmerju. 1970 se je zaposlil kot asistent na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je od 1980 predaval predmet Fizika. Nekaj let je predaval tudi Fizikalne osnove računalništva za študente računalništva. Na tretji stopnji študija elektrotehnike je vodil predmet Fizika snovi. Od 1994 do upokojitve 2004 je predaval kot izredni profesor.

Na raziskovalnem področju je do 1975 v betatronski skupini Instituta Jožef Stefan pod vodstvom Darka Jamnika sodeloval pri meritvah fotojedrskih reakcij. Po doktoratu se je usmeril na področje aplikativnih raziskav v radioekologiji, bil je soustanovitelj Skupine za oceno posegov v okolje (SEPO), koordiniral je predobratovalne raziskave v rudniku urana Žirovski Vrh in opravljal gamaspektrometrične meritve na področju Jedrske elektrarne Krško.

Univerza v Ljubljani mu je 1964 podelila Prešernovo nagrado, Fakulteta za elektrotehniko pa 1982 Vidmarjevo nagrado za pedagoško delo. Za meritve totalne absorpcije žarkov gama je 1970 s skupino sodelavcev prejel nagrado Borisa Kidriča, za meritve parcialnih presekov žarkov gama pa sta z Gabrijelom Kernelom 1975 prejela nagrado Sklada Borisa Kidriča. Z Alešem Stanovnikom in Marjanom Logarjem je 1982 prejel nagrado Kidričevega sklada za tehnične izboljšave. Za meritve sevanja v času katastrofe v Černobilu je 1986 dobil zlati znak civilne zaščite.