Božič, Marijan (1926–2008)

BOŽIČ, Marijan, arhitekt, projektant športnih objektov (r. 5. 4. 1926, Ljubljana; u. 15. 12. 2008, Cerknica). Oče Leopold Božič, livar, mati Jožefa Božič, r. Snoj, delavka.

Šolanje na srednji tehniški šoli v Ljubljani je začel 1942, diplomo o zaključnem izpitu pa je pridobil 1947. Kot gradbeni tehnik se je takoj po diplomi zaposlil pri komisiji za fizkulturo vlade LRS. Obenem se je vpisal na študij arhitekture v Ljubljani. 1952 je študij prekinil za kar šest let.

Med njegove prve zaposlitve sodi službovanje na tedanjem komiteju za fizkulturo pri vladi LRS, kjer je bil sodelavec gradbenega oddelka v skupini Stanka Bloudka, ki ga je kot mentor navdušil za arhitekturo športnih objektov. Projektantsko delo je zato nadaljeval v Šport projektu (projektivni biro za športne naprave pri svetu za prosveto in kulturo LRS s Stankom Bloudkom na čelu). Študij je zaključil z diplomo 1958 na takratnem oddelku za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani.

1959 se je zaposlil v projektivnem biroju Projekt Ljubljana. Tam je v šestdesetih letih 20. stoletja postal glavni inženir in direktor. Razmere za delo v povojnem obdobju za ambicioznega projektanta kljub sorazmerni naklonjenosti tedanje oblasti športu niso bile ugodne. Zaradi splošnega pomanjkanja je bilo treba načrte nenehno popravljati in prilagajati skromnim gmotnim možnostim. V obdobju, ko je sodeloval z Bloudkom, je zasnoval več športnih objektov, mdr. športna kopališča v Kropi, Kamniku in Črni na Koroškem.

Sledili so domova telesne kulture v Kočevju in na Ravnah na Koroškem, športni park Kodeljevo v Ljubljani, športni park z igrišči in umetnim drsališčem na Jesenicah, stadion na Bledu, športna kopališča v Domžalah, Tržiču in (pionirsko) na Viču v Ljubljani. V Ljubljani je dogradil še kopališče na Koleziji, uredil športni park na Rudniku ter dopolnil Športni park Stanka Bloudka z igrišči in 1965 z dvorano Tivoli.

Njegove športno-parkovne komplekse odlikuje visoka stopnja funkcionalnosti.

Projektiranju športnih objektov se je v manjši meri posvečal tudi pozneje. Mdr. je načrtoval kopališče v Šmarjeških Toplicah in dokončal športni park Tašmajdan v Beogradu (1980). Vse bolj je posegal tudi na druga področja. Za Ljubljansko banko je vodil številne rekonstrukcije stavb in poslovalnic po vsej Sloveniji, v Strunjanu pa je Ljubljanska banka po njegovih načrtih zgradila učni center in počitniški dom. 1981 je zasnoval pomnik geometričnega središča Slovenije z ureditvijo okolice nad Vačami pri Litiji. Po upokojitvi 1986 se je lotil urejanja pivovarskega muzeja Pivovarne Union, za kar je 1997 prejel Valvazorjevo priznanje Slovenskega muzejskega društva.

Za projektiranje športnih objektov je 1965 prejel Bloudkovo nagrado. Prejel je tudi plaketo Zveze za telesno kulturo Slovenije.