Božič, Ivo A. (1945–)

BOŽIČ, Ivo A. (Ivan Božič, Ivan Adalbert Božič, Ivo Božič), biolog, ornitolog, muzeolog (r. 6. 6. 1945, Cerovec pri Črešnjevcu). Oče Adalbert Božič, učitelj, mati Frančiška Božič, r. Kofalt, učiteljica.

Osnovno šolo je obiskoval v Mirni Peči, v Ljubljani pa 1960–64 gimnazijo. 1964 se je vpisal na študij biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki ga je zaključil 1970. Po opravljenem služenju vojaškega roka se je 1971 zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) kot kustos za ornitologijo, 1985 pa je pridobil strokovni naziv višji kustos za ornitologijo. Kot muzejski svetovalec je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije deloval od 1999 do upokojitve 2011.

1971–83 je vodil Slovenski center za obročkanje ptičev, ki v okviru PMS skrbi za koordinirano obročkovalno dejavnost v Sloveniji in za centralizirano bazo podatkov o obročkanih pticah, povezano v mednarodno shemo obročkanja ptic. Obročkanje ptic je vodil do 1983. V času Božičevega vodenja te dejavnosti so opustili zastareli lov ptic z limanicami in skladno z mednarodnimi standardi pričeli uporabljati mreže. 1985 je v PMS na novo postavil stalno razstavno zbirko ptičev.

Raziskovalno se je posvečal zlasti pticam Ljubljanskega barja. Objavil je vrsto člankov o gnezditveni biologiji do tedaj v slovenskem prostoru manj poznanih vrst ptic, kot so mali ponirek (Tachybaptus ruficollis), liska (Fulica atra), povodni kos (Cinclus cinclus), čapljica (Ixobrychus minutus), siva pastirica (Motacilla cinerea), rumena pastirica (Motacilla flava), zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus), šmarnica (Phoenicurus ochruros), rakar (Acrocephalus arundinaceus) in kozica (Gallinago gallinago) kot danes izginula gnezdilka Ljubljanskega barja. Pisal je tudi poljudna in strokovna dela, med katerimi je najpomembnejše Ptiči Slovenije iz 1983 s pregledom in opisi avifavne Slovenije ter doslednim slovenskim poimenovanjem ptic. Delo je tudi pomemben nomenklaturni prispevek, saj je dosledno uporabljal dvoimensko slovensko poimenovanje ptic in se tako priključil nekaterim ornitološkim sodobnikom (npr. Iztok Geister, Janez Gregori, Peter Krečič) v obdobju nastajanja slovenskih imen ptic. Med ostalimi deli velja omeniti še knjigo Poskrbimo za ptice iz 1997, s katero je skušal ptičji svet približati ljubiteljskim opazovalcem ptic.

Dejaven je tudi v nekaterih slovenskih strokovnih združenjih. Od 1971 je član Lovske zveze Slovenije (LZS), kjer je od 1980 zadolžen za izobraževanje lovcev o pticah, mesojedih sesalcih in glodavcih Slovenije, kakor tudi o varstvu ptic in okolja; je tudi član lovske izpitne komisije. Bil je med pobudniki ustanovitve Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (1979).

2007 je prejel Valvasorjevo priznanje za soavtorstvo razstave Skrivnosti gozda, 2011 pa tudi Valvasorjevo nagrado za soavtorstvo razstave Skrivnostna smrt mlade Leonore. LZS mu je podelila znak za lovske zasluge in lovski red III. stopnje.

Za objavljeni izvirni znanstveni članek v reviji Acrocephalus z naslovom Gnezditvena biologija rakarja Acrocephalus arundinaceus na ribnikih v Dragi pri Igu na Ljubljanskem barju je bil 1999 nagrajen z nagrado zlati legat. Dobil je tudi več nagrad in priznanj za fotografije živali ter 1974 pisno priznanje Zveze rezervnih vojaških starešin. Poleg tega je prejemnik več priznanj in dveh medalj slovenske Teritorialne obrambe, kjer je dosegel vojaški čin majorja.