Borštnar, Jože (1915–1992)

BORŠTNAR, Jože (partizansko ime Gabrovčan), vojaški poveljnik, politik, gospodarstvenik (r. 8. 11. 1915, Gabrovka; u. 23. 3. 1992, Ljubljana). Oče Josip Borštnar, kmet, trgovec in gostilničar.

Osnovno šolo je obiskoval v Gabrovki, gimnazijo pa v Novem mestu, ki jo je zaključil 1935. Nato se je zaradi slabega materialnega položaja družine šolal na železniški prometni šoli v Beogradu. Po diplomi je bil od 1937 zaposlen pri Državnih železnicah Kraljevine Jugoslavije kot postajni načelnik v Brestanici, vojaško obvezo pa je služil v šoli za rezervne pehotne častnike v Mariboru in Celju. Že tedaj se je politično opredelil za komunistično stranko. Med drugo svetovno vojno se je kot član KPS udejstvoval v odporniškem gibanju, vzdrževal je ilegalne kurirske povezave med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem, bil član okrajnega komiteja KPS za Novo mesto in Belo krajino. Nekaj časa je še delal kot postajni načelnik v Metliki.

1942 se je priključil Belokranjskemu odredu, kjer je postal politični komisar enote, jeseni pa je bil v novoustanovljeni partizanski brigadi Ivana Cankarja najprej namestnik političnega komisarja in nato brigadni politični komisar. Za odlično ocenjeno politično-vojaško vodenje je bil avgusta 1943 postavljen za političnega komisarja 15. divizije in nato februarja 1944 za političnega komisarja IV. operativne cone na Štajerskem. Med opravljanjem poveljniških političnih funkcij v štabih vedno večjih partizanskih enot je izkazal vojaški vodstveni talent, zato ga je vodstvo NOG postavilo na poveljniške položaje. 1944 je dobil čin polkovnika in bil imenovan za komandanta IV. operativne cone, januarja 1945 pa za komandanta 9. korpusa, ki mu je poveljeval tudi med sklepnimi boji za osvoboditev Slovenskega Primorja.

Maja 1945 je bil postavljen za prvega komandanta mesta Ljubljane. Poleti 1945 je prevzel mesto direktorja Uprave Državnih železnic v Federalni Sloveniji. Zatem je postal pomočnik federalnega ministra za promet v Beogradu (1946–47). Po vrnitvi v Ljubljano je bil od 1953 član izvršnega sveta skupščine LRS in je vodil več ministrstev (ministrstvo za lokalni promet LRS, ministrstvo za trgovino in preskrbo). Hkrati je bil večkrat zapored izvoljen za poslanca republiške in zvezne skupščine.

Vlada LRS ga je imenovala tudi za svojega delegata pri Vojaški upravi Jugoslovanske armade za cono B; delo je opravljal do 1954. Opravljal je tudi več drugih politično-upravnih funkcij, bil je član CK ZKS (1948–65) in podpredsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije (1959–63). Skupščina SRS ga je izvolila za sodnika Ustavnega sodišča SR Slovenije (1963–76). Aktivno je deloval tudi v veteranski organizaciji; bil je član predsedstva Glavnega odbora Zveze združenj borcev NOB Slovenije. 1979 mu je bil podeljen čin generalmajorja v rezervi.

Prejel je naslednja odlikovanja: red narodnega heroja (1952), red partizanske zvezde I. stopnje, red bratstva in enotnosti I. stopnje, partizansko spomenico (1941).