Boršnik, Marja (1906–1982)

BORŠNIK, Marja, literarna zgodovinarka (r. 24. 1. 1906, Borovnica; u. 10. 8. 1982, Mljet, Hrvaška, pokopana v Borovnici). Oče Franjo Boršnik, gimnazijski profesor, mati Gabrijela Boršnik, r. Schiffrer. Hči Francka Premk, filologinja.

Po končani gimnaziji je 1925–29 študirala slavistiko v Ljubljani, vmes en semester (1928/29) v Pragi; doktorirala je 1938 v Ljubljani z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi.

1930–42 je poučevala na gimnazijah na Ptuju, v Leskovcu v južni Srbiji, Celju in Ljubljani. Med okupacijo je sodelovala z OF, zaradi tega je bila 1942 zaprta in odpuščena iz službe. 1945 se je vrnila na gimnazijo; od 1946 je bila zaposlena na prosvetnem ministrstvu kot inšpektorica za srednje in visoke šole in nato strokovna inšpektorica za slavistiko. 1946 je bila odgovorna za organizacijo pouka slovenščine na srednjih šolah in pripravo novih gimnazijskih beril. V zvezi s tem je objavila nekaj člankov v pedagoški reviji Popotnik (1946–48).

1948 je postala docentka za slovensko literarno zgodovino na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, od 1952 je bila tam zaposlena kot izredna profesorica. 1958 se je upokojila, vendar se je 1959 ponovno zaposlila kot redna profesorica na Filozofski fakulteti in se upokojila 1964. S svojim pedagoškim delom je pomembno zaznamovala področje izobraževanja mnogih generacij slovenskih slavistov.

Strokovno je delala v Slavističnem društvu in bila trikrat njegova predsednica (1947–50, 1959 in 1969). Študijsko se je izpopolnjevala 1951/52 na Dunaju in 1958 v Parizu. Sodelovala je na več slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih slavističnih srečanjih.

Sourejala je vrsto slovenskih beril za višje razrede srednjih šol (1946–51), knjižno zbirko Klasje (1947–48), reviji Jezik in slovstvo (urednica za literarnozgodovinski del 1955/56 in 1964, št. 1) in Slavistična revija (glavna urednica za literarne vede 1967–69) ter zbirko reprintov Monumenta litterarum slovenicarum (1–18, 1966–82). Uredila je številne študijske in poljudne izdaje posameznih literarnih del ter avtorskih izborov; več jih je izšlo tudi pri hrvaških in srbskih založbah.

Raziskovala je slovensko literaturo od srede 19. stoletja, zlasti Antona Aškerca, Frana Celestina, Ivana Tavčarja, Janka Kersnika, slovensko moderno, Janka Glazerja, Alojza Gradnika, Prežihovega Voranca in Stanka Majcna.

Posebno pozornost je posvečala književnicam. Že v svoji prvi objavi je obravnavala Ernestino Jelovšek, nato se je ukvarjala s sodelavkami časopisa Slovenka, posebej z Zofko Kvedrovo, ter z nekaterimi poznejšimi in sodobnimi avtoricami.

Izšla je iz pozitivistične šole svojih univerzitetnih učiteljev Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča; v prvih povojnih letih se je približala marksističnemu sociološkemu in ideološkemu tolmačenju literature, naposled je prešla k analizi stilnih in vsebinskih plasti literarnega dela v povezavi z umetniško osebnostjo.

Uporabljala je različne metode od tekstne kritike in dokumentirane geneze dela prek biografije avtorja ter njegove umestitve v družbeno in zgodovinsko okolje do celotne podobe nacionalne literarne zgodovine. Že uveljavljenim prijemom je dodala podrobne pogovore, s katerimi je osvetljevala skrite dileme ustvarjalca (pogovor z Alojzom Gradnikom) in življenjepisna pričevanja (s Štefko Löffler o Ivanu Cankarju).

Od 1961 je na dotedanjih historično-empiričnih temeljih razvijala svojevrstne biološko- psihične vidike razlaganja literature. Življenja in dela nekaterih pomembnejših avtorjev (Aškerc, Kersnik, Tavčar, Glazer, Prežih) je razdelila na enaka obdobja (npr. pri Aškercu na štirinajst let, pri Kersniku na pet let), ki se razločujejo po spremembah v njihovi literarni dejavnosti, in to razlagala kot izraz individualnih ustvarjalnih ritmov.

Po podobnem postopku je interpretirala zgodovino slovenske književnosti. Literarnozgodovinsko dogajanje je strnila v shematične preglednice, v katerih nastopajo skupine po šest ali večkrat po šest ustvarjalcev, v novejšem času praviloma rojenih v istem desetletju; enakomerno menjavanje zaporednih skupin z različnimi izhodišči, katerih dejavnost v primerjavi s prejšnjimi narašča ali upada, tvori generacijski ritem.

Idejo o numerično urejenih individualnih in generacijskih ustvarjalnih ritmih je skušala oblikovati v univerzalno načelo, ki bi razložilo tako procese v naravi kot pri človeku. Slovenska literarnozgodovinska veda je razmisleke iz njenega zadnjega obdobja puščala ob strani, resne kritične obravnave so bili deležni šele z nekaterimi prispevki v zbornikih ob desetletnici njene smrti in stoletnici rojstva.

Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj: 1974 je postala častna članica Slavističnega društva, 1975 je prejela red republike s srebrnim vencem, 1976 Kidričevo nagrado za življenjsko delo. 1977 je postala izredna članica SAZU in zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Po njej se imenuje splošna knjižnica v Borovnici in ulica v ljubljanskih Novih Jaršah. 2003 so odkrili spominsko ploščo na njeni delovni hišici na Drulovki pri Kranju, 2006 pa spominsko ploščo na Košutovi hiši v Borovnici.