Borisov, Peter (1921–2011)

BORISOV, Peter, zgodovinar medicine (r. 27. 11. 1921, Ljubljana; u. 23. 1. 2011, Ljubljana). Oče Vladimir Borisov, pravnik, mati Jelena Borisova, r. Vorotajeva.

Maturiral je na tehnični šoli v Ljubljani 1942 in bil še istega leta deportiran v italijansko koncentracijsko taborišče Gonars ter kasneje v Monigo pri Trbižu. Po vrnitvi iz taborišča v začetku 1943 je bil do osvoboditve zaposlen v gradbenem podjetju Šlajmer v Vevčah. 1945 se je priključil Jugoslovanski armadi in delal v Divizijski bolnišnici. Po vojni je začel študirati medicino v Ljubljani, obenem je bil asistent v Centralni medicinski knjižnici. 1952/53 je bil interniran na Golem otoku. Kljub temu je konec 1954 zaključil študij na ljubljanski medicinski fakulteti. V šolskem letu 1954/55 je honorarno poučeval na Šoli za zobozdravstvene asistentke. Po diplomi se je najprej zaposlil kot zdravnik splošne medicine v Ivančni Gorici. 1961 je zaključil specializacijo iz ginekologije in porodništva. Kot specialist je 1961–62 služboval na Kliniki za ženske bolezni in porodništvo, na oddelku Kliničnih bolnic v Ljubljani, kasneje pa na ginekološkem oddelku mariborske bolnišnice. Nato je bil do 1977 vodja Dispanzerja za žene v Zdravstvenem domu Ljubljana Vič.

Četudi je delal kot ginekolog, ga je najbolj zanimala zgodovina medicine. Tako so tudi njegovi prvi članki s tega področja nastali že v času dispanzerskega dela na Viču. Postopoma je začel raziskovati razvoj kirurgije pri Slovencih. 1973/74 je na Medicinski fakulteti v Ljubljani začel predavati zgodovino medicine in stomatologije, 1974 je zagovarjal doktorsko disertacijo Oris razvoja kirurgije na Slovenskem do začetka 20. stoletja in njen prispevek k razvoju slovenske znanstvene medicine, ki je 1977 izšla kot znanstvena monografija. 1975 se je habilitiral na ljubljanski medicinski fakulteti in postal docent za zgodovino medicine. 1980 je napredoval v izrednega, 1985 pa v rednega profesorja. 1976 je uredil novo lokacijo za delovanje Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL) in bil z naslednjim letom tudi uradno zaposlen kot predstojnik Inštituta za zgodovino medicine. Na inštitutu je prevzel pedagoško delo, ki ga je opravljal vse do upokojitve decembra 1990, prav tako je nadaljeval z zbiranjem predmetov, povezanih s slovenskim zdravstvom.

S svojim delom je nasledil Ivana Pintarja, začetnika zgodovine medicine na Slovenskem, ki pa je delo zgodovinarja medicine opravljal honorarno. Peter Borisov je postal profesionalni zgodovinar medicine in je zgodovinskomedicinskemu delu dal tudi teoretske temelje. Pri svojem raziskovalnem delu je temeljil na arhivskem gradivu in primarnih virih.

Raziskoval je razvoj nacionalne medicine in zdravstvene kulture. Njegove objave obsegajo biografske orise zdravnikov, preglede razvoja medicinske stroke in pogosto tudi zdravstvenih ustanov, še posebej vzgojno-izobraževalnih, kot npr. ljubljanske medicinske fakultete. Pisal je večinoma v slovenskem jeziku, nekaj tudi v hrvaščini. Sodeloval je pri osrednjih leksikografskih, enciklopedičnih in slovaropisnih delih: Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije in Slovenski medicinski slovar. Razprave je večinoma objavljal v Zdravniškem vestniku, Medicinskih razgledih, Farmacevtskem vestniku, Zgodovinskem časopisu in Kroniki ter nekaterih poljudnoznanstvenih časopisih. Sodeloval je z jugoslovanskim društvom za zgodovino zdravstvene kulture. Tudi po upokojitvi je pisal in objavljal, večinoma v reviji Isis.

1982 je prejel red dela z zlatim vencem, 1999 priznanje Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenije, 2010 pa je bil imenovan za častnega člana Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva.