Bonač, Ivan (1906–1988)

BONAČ, Ivan, zdravnik (r. 27. 6. 1906, Gradec, Avstrija; u. 2. 10. 1988, Ljubljana). Oče Ivan Bonač, finančni svetnik na železnici. Stric Fran Bonač, ljubljanski industrialec, brat Stane Bonač, papirničar.

Medicino je študiral v Ljubljani, Innsbrucku in Beogradu, kjer je 1932 diplomiral. Specializacijo iz higiene je opravil 1937, vmes pa se je izpopolnjeval v Skopju in Beogradu, kjer je nabiral znanje s področja protimalarične dejavnosti, socialne medicine in protiplinske zaščite. 1933–45 je deloval na Higienskem zavodu v Ljubljani in bil tam zadnji dve leti vodja higienskega oddelka. Med drugo svetovno vojno je opravljal akcije za sanitetno-tehnično zaščito prebivalstva. 1945 je bil imenovan za asistenta na novoustanovljenem Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, hkrati je prevzel vodstvo protiepidemijske službe pri Republiškem sanitetnem inšpektoratu. Sodeloval je v številnih zdravstvenih akcijah in v zimi 1945–46 vodil dvomesečno akcijo proti tifusu. 1946 je bil imenovan za honorarnega predavatelja higiene in socialne medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je napisal skripta Higiena za medicince in stomatologe. V 1947 je kot higienik sodeloval pri gradnji proge Šamac–Sarajevo, 1952 pa je bil vodja slovenske zdravniške ekipe v socialnomedicinski akciji v Makedoniji. 1953 je bil habilitiran za univerzitetnega učitelja in postal predstojnik Higienskega inštituta, kar je bil vse do upokojitve 1976. 1961 je postal izredni profesor. Bil je na večmesečnih izpopolnjevanjih v Švici in Nemčiji.

Strokovno in znanstveno je deloval na vseh področjih preventivne medicine. Raziskoval je higiensko stanje na podeželju in prehrano prebivalstva. Ob pomoči Rdečega križa Slovenije je sodeloval pri izboljševanju higienskih razmer na podeželju. Udeležil se je tudi higienskih in epidemioloških preventivnih zdravstvenih akcij. Preučeval je endemsko golšo, jo zatiral in o tem veliko pisal. Predaval je v okviru dodiplomskega in podiplomskega študija higiene in socialne medicine. Mdr. je predaval preventivno medicino študentom farmacije, veterine, športa, višjih medicinskih poklicev in na številnih podiplomskih tečajih. Strokovno je sodeloval s Centralnim higienskim zavodom, zlasti z oddelkom za zdravstveno vzgojo. Deloval je tudi kot tajnik in predsednik v higiensko-epidemiološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva. Čeprav je v njegovem času prevladovalo mnenje, da nalezljive bolezni lahko obvladamo samo z antibiotiki in drugimi zdravili, je trdno verjel in tudi napovedoval, da se bo higiena kot stroka ponovno uveljavila in postala pomemben dejavnik zdravja. Prav tako je opozarjal na škodljivost kajenja, alkoholizma, drog in slabih prehranskih navad.

Od mladih let se je ukvarjal s športom in poudarjal njegov pomen za zdravje, zato se je zavzemal za uvedbo telesne vzgoje v učne programe univerze (mdr. je bil predsednik komisije za telesno kulturo in tehnično vzgojo na Univerzi v Ljubljani, na matični fakulteti pa predsednik komisije za telesno kulturo). Napisal je tudi več scenarijev za zdravstveno-vzgojne filme.

Prejel je pohvalo in nagrado Združenja za preventivno medicino pri Zvezi zdravniških društev Jugoslavije (1954), red dela in red zaslug za narod, red dela z zlatim vencem, srebrno priznanje Univerze v Ljubljani, plaketo Medicinske fakultete ob tridesetletnici dela, zlato značko združenja športne medicine Jugoslavije in plaketo Zveze telesnokulturnih društev Slovenije.