Bonač, Stane (1908–2007)

BONAČ, ljubljanska podjetniška rodbina.

Ivan BONAČ (r. 3. 7. 1846, Ljubljana; u. 4. 7. 1920, Ljubljana; oče Ivan Bonač, sodarski samouk, pozneje trgovec in gostilničar, mati Uršula Bonač, r. Petač) ni nadaljeval očetove sodarske obrti. Dve leti je obiskoval gimnazijo in nato leto dni (verjetno 1859–60) delal v strojnem ključavničarskem podjetju Gustava Tönniesa na Dunajski cesti v Ljubljani. S knjigoveško obrtjo se je srečal, ko je postal vajenec pri knjigovezu Lovrencu Švrljugi in pozneje pri Janezu Giontiniju. Napredoval je v pomočnika, prepotoval Tirolsko in Bavarsko ter se vrnil v Ljubljano (za eno leto k Giontiniju). Nato je odšel na Hrvaško, v Ogrsko, Spodnjo Avstrijo in na Štajersko. Po vrnitvi v Ljubljano je kratek čas ponovno delal pri knjigovezu Švrljugi in od konca sedemdesetih let 19. stoletja opravljal poklic poslovodje, mdr. v knjigoveznici tiskarne in knjigarne Ig. v. Kleinmayr & Fedor Bamberg. 1883 se je osamosvojil in odprl knjigoveznico na Poljanski cesti, potem v Gradišču, od koder se je 1897 preselil na Šelenburgovo (danes Slovensko) ulico, kjer je imel tudi majhno trgovino s pisalnimi in šolskimi potrebščinami, ki jo je sčasoma razširil v trgovino na debelo. Vzporedno se je samostojno ukvarjal s knjigoveško obrtjo in si 1891 uredil manjšo delavnico, ki je 1897 prerasla v kartonažno podjetje večjega obsega, saj jo je opremil z modernimi stroji in stalno širil. Pomembno je vplival na dvig kakovosti slovenskega knjigoveštva. Vezal je Ljubljanski zvon (ki mu je oskrbel originalne platnice po risbi Ivana Franketa v beneškem slogu 16. stoletja), Matične knjige, Jurčičeve spise idr.; sam je založil tudi nekaj knjig. Dejaven je bil v javnem življenju: še kot knjigoveški pomočnik je 1879 postal predsednik ljubljanskega Delavskega bolniškega in invalidskega podpornega društva; to funkcijo je opravljal vrsto let. Kot kandidat Narodne napredne stranke je bil 1911 izvoljen v ljubljanski občinski svet. Med prvo svetovno vojno je rešil precejšnje število izvodov zaplenjene knjigeGospodin Franjo, avtorja Frana Maslja - Podlimbarskega, ki jo je izdala Slovenska Matica. Skoraj do smrti je deloval v narodnih društvih, zlasti v Društvu sv. Cirila in Metoda.

Pri rasti družinskega podjetja je nemajhno vlogo igral Ivanov sin, Fran BONAČ (r. 8. 11. 1880, Ljubljana; u. 17. 6. 1966, Ljubljana; mati Marija Bonač, r. Samec), ki je vsestransko pomagal v očetovih obrtnih delavnicah že od štirinajstega leta starosti. Obiskoval je Prvo ljubljansko realko (1890–92), knjigoveštva pa se je izučil pri očetu in 1895 odšel v Nemčijo, kjer je z odličnim uspehom in kot prvi nagrajenec zaključil šolanje na šoli za knjigoveško umetnostno obrt v Geri. V Nemčiji je dobil tudi vpogled v kartonažno proizvodnjo. 1897 sta se začela oče in sin v družinski delavnici ukvarjati s proizvodnjo kartonažnih izdelkov. Podjetje se je zaradi kakovosti izdelkov hitro razvijalo, zato sta se 1905 oče in sin odločila, da v Ljubljani zgradita novo veliko kartonažno tovarno, ki je začela obratovati 1907, medtem ko je knjigoveznica ostala v starih prostorih. Tovarna se je neprestano razvijala in širila. Izdelki so šli v prodajo ne samo v bližnjo okolico, temveč tudi v Trst, Gorico, na Reko in v Zagreb. Ivan je tovarno 1906 izročil sinu, medtem ko je knjigoveznico in trgovino s papirjem obdržal zase. Tedaj se je očetova in sinova skupna poslovna pot ločila.

Kot dopolnilo ljubljanski tovarni, ki je trpela zaradi nenehnega pomanjkanja lepenke in raznih kartonov, in zato, da bi se izognil uvozu tovrstnih izdelkov, je Fran v letih pred prvo svetovno vojno načrtoval izgradnjo nove tovarne, ki bi se specializirala za izdelavo lepenke in kartonov. Iskal je lokacijo, ki bi se nahajala blizu primernega vodotoka in bi podjetju zagotavljala dovolj pogonske sile. Prekolesaril je celotno ljubljansko okolico in nazadnje našel primeren prostor v Količevem ob Kamniški Bistrici. Od tamkajšnjega kmeta je kupil parcelo, na kateri je nekoč stal mlin, in začel načrtovati tovarno. Del parcele, ki ni bil namenjen za proizvodni obrat, je spremenil v njive ali ga pogozdil. Izposodil si je potrebna denarna sredstva za industrijsko investicijo in naročil stroje, a načrte mu je prekrižal izbruh vojne; na fronti je bil 1914–18.

Po vrnitvi domov je takoj nadaljeval z izgradnjo tovarne, ki je bila dokončana 1920. Najprej so v njej izdelovali sivo in specialno lepenko. Z dokupovanjem strojne opreme je rasla proizvodnja. Kmalu je začel tudi s proizvodnjo barvaste lepenke različnih kakovosti. Izkoristil je vrzel na jugoslovanskem trgu in sredi dvajsetih let 20. stoletja uvedel proizvodnjo klobučnega, svilnatega, krep, toaletnega in servietnega papirja ter staničevinaste (papirne) vate za obveze. Druga pomembna tržna niša, ki jo je uspel zapolniti, je bila proizvodnja kartona, ki ga v Jugoslaviji tedaj ni izdeloval nihče, kljub temu da je bilo povpraševanje po njem v tobačni in živilski industriji zelo veliko. Kot je bila njegova poslovna navada, je v Nemčiji nabavil rabljeno strojno opremo in 1927 je stekla proizvodnja kartona. Gospodarska kriza podjetja ni močneje prizadela, kajti 1932 je dodatno razširilo repertoar proizvodnje z raznimi finimi vrstami papirja. Z novimi tipi izdelkov iz papirja, lepenke in kartona, ki jih je uvedel na jugoslovansko tržišče, je Fran Bonač zalagal celo državo. Tovarna je imela poseben oddelek za izdelavo stročnic za predilnice in tkalnice ter oddelek za železniške vozovnice. Nahajala se je tri kilometre severno od domžalske železniške postaje, do katere so vse do časa po drugi svetovni vojni blago dovažali s konjskimi vpregami, saj se je Fran Bonač ob nakupu parcele, na kateri je postavil tovarno, prodajalcu zavezal, da bo njega in njegovo družino zaposlil s tovorjenjem blaga do kolodvora.

Ker je bila jugoslovanska papirna industrija odvisna od uvoza poglavitne surovine – celuloze, se je odločil še za ustanovitev podjetja za izdelavo tega izdelka. Tako je 1938 ob Savi v Vidmu začel graditi tovarno celuloze, v kateri je proizvodnja beljene in nebeljene celuloze stekla 1940. Nameraval je postaviti tudi poseben stroj, ki bi za izvoz izdeloval specialni papir za zavijanje pomaranč, limon in drugih južnih sadežev. Strojno opremo je že naročil v Nemčiji, a je dobavo preprečil napad sil osi na Jugoslavijo.

Sodeloval je tudi pri drugih podjetjih papirne stroke: 1919 je postal glavni deležnik pri novoustanovljeni družbi z omejeno zavezo (d. o. o.), ki je prevzela Tvornico za rjavo lepenko v Ceršaku, prej v lasti avstrijskega kapitala. 1937 je v Zagrebu ustanovil kartonažno tovarno Dvoraček & drug z namenom, da bi si ustvaril enega glavnih odjemalcev količevskega papirja, kartona in lepenke.

1926–34 je bil predsednik Papirnice Vevče, največjega jugoslovanskega papirniškega podjetja; na položaj ga je izvolilo vodstvo Ljubljanske kreditne banke. 1921–35 je bil član upravnega odbora Ljubljanske kreditne banke. 1921–41 je bil predsednik Ljubljanskega velesejma. Od njene ustanovitve 1924 je bil član vodstva Ljubljanske borze za blago in vrednote. Od ustanovitve 1926–35 je bil predsednik zveze jugoslovanskih proizvajalcev papirja, ki se je imenovala Savez papir i karton proizvadjajuće industrije. Po 1935 je ostal njen član in častni predsednik. Položaj mu je omogočil dober vpogled v jugoslovansko papirno industrijo in pregled nad njenim položajem, kar je pomembno vplivalo na njegove poslovne odločitve. Finančno je podpiral razna izobraževalna, dijaška in druga društva ter daroval denar za brezposelne in socialno ogrožene.

Zaradi slabo razvite kartonažne in papirne industrije v predvojni Jugoslaviji Fran Bonač ni imel resne konkurence; vse investicije so se mu hitro obrestovale, vsa njegova podjetja pa so poslovala z dobičkom, k čemur so pripomogli ekspeditivno poslovanje in kakovostni izdelki. Investicije je plačeval s prihranki in dobičkom, z amortizacijskim skladom ter s krediti pri posojilnicah in bankah. Bil je med največjimi in najpomembnejšimi industrialci ne zgolj v slovenskem, temveč tudi v jugoslovanskem prostoru v času med svetovnima vojnama. Pozorno je spremljal tehnični napredek in v svoja podjetja neprestano uvajal tehnične novosti, ki jih je uspel povezati v učinkovito celoto. Pomemben je njegov prispevek pri usposabljanju domačega strokovnega kadra, kajti že v dvajsetih letih 20. stoletja je vzgojil vodstveni kader za svoja industrijska podjetja, zato v tridesetih letih ni bil več odvisen od tujih strokovnjakov.

Med drugo svetovno vojno so Nemci zaplenili njegovo tovarno na Količevem in celulozno tovarno v Vidmu, ki mu jih komunistične oblasti po koncu vojne niso več vrnile, medtem ko je na italijanskem okupiranem ozemlju stoječa ljubljanska kartonažna tovarna ostala v njegovi lasti. V slednji so zaposleni ustanovili Matični odbor OF. Fran Bonač ni nasprotoval agitacijskemu delu v prid NOB, ki je med uradnimi urami potekalo med delavci in nameščenci, niti ga ni skušal preprečiti, ravno tako ne pobiranja prispevkov za OF, katero je tovarna na skrivaj in s tihim privoljenjem lastnika zalagala z različnim materialom. Internirani uradniki so prejemali polno plačo, obenem pa jim je v internacijo pošiljal tudi velike količine živil. Pomagal je številnim prosilcem za pomoč, protikomunističnih predavanj pa se ni udeleževal.

Vojaško sodišče v Ljubljani ga je avgusta 1945 obsodilo na zaplembo vsega premoženja, tako tovarne kot tudi stanovanjske vile in vsega inventarja v njej, ter na zaporno kazen. Slednje ga je Višje sodišče septembra 1945 oprostilo z obrazložitvijo, da ni škodljivo sodeloval z okupatorjem. Tovarna v Ljubljani je bila zaplenjena 24. avgusta 1945. Pozneje mu je Izvršni svet LRS zaradi gospodarskih zaslug dovolil bivanje v njegovi bivši vili in mu dodelil pokojnino.

Položaj tehničnega direktorja tovarne v Količevem je 1936 prevzel Franov nečak Stane BONAČ (r. 14. 3. 1908, Ljubljana; u. 2. 6. 2007, Ljubljana; oče Ivan Bonač, finančni svetnik na železnici), ki je 1929 diplomiral na univerzi v Grenoblu iz elektrotehniške in 1930 iz papirniške stroke. 1931–42 je bil zaposlen v tovarni na Količevem, 1942–45 pa v Bonačevi kartonažni tovarni v Ljubljani. Po koncu druge svetovne vojne je 1946–50 delal na glavni direkciji zvezne industrije celuloze in papirja v Ljubljani, nato 1951–57 kot tehnični direktor v papirnici v Vevčah. 1957 se je posvetil raziskovalnemu delu, bil med ustanovitelji Inštituta za celulozo in papir ter 1969–74 njegov direktor. Kot eden redkih strokovnjakov za papirništvo je že v desetletju pred drugo svetovno vojno vplival na hiter in uspešen razvoj industrije celuloze in papirja na Slovenskem, v povojnem obdobju pa v vsej Jugoslaviji. Napisal je veliko strokovnih poročil in analiz, ki jih je objavil v domačih in tujih strokovnih revijah. Sodeloval je pri Splošnem tehniškem slovarju (Ljubljana, 1978), Petjezičnem terminološkem slovarju : celuloza in papir (Ljubljana, 1988) in Papirniškem terminološkem slovarju (Ljubljana, 1996).