Bole, Jože (1929–1995)

BOLE, Jože, biolog, akademik (r. 17. 6. 1929, Ljubljana; u. 26. 12. 1995, Ljubljana). Oče Jožef Bole, mati Jožefa Bole.

Maturiral je 1948 na VI. gimnaziji v Ljubljani. Diplomiral je 1953 na Prirodoslovno-matematični fakulteti ljubljanske univerze, kjer je 1960 tudi doktoriral z disertacijo Morfološki, ekološki, taksonomski in filogenetski problemi naših subteranih gastropodov. 1954 se je zaposlil na Biološkem inštitutu Medicinske fakultete, kjer je delal do 1959. Še istega leta je bil sprejet na Inštitut za biologijo SAZU kot asistent pri Jovanu Hadžiju, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve 1994. 1961 je bil izvoljen za znanstvenega sodelavca, 1966 za višjega znanstvenega sodelavca in 1972 za znanstvenega svetnika na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija SAZU. Za dopisnega člana SAZU je bil izvoljen 1977, redni član SAZU pa je postal 1985. 1973–87 je bil upravnik Biološkega inštituta Jovana Hadžija SAZU/ZRC SAZU. Bil je tajnik Medakademijskega odbora za floro in favno Jugoslavije (1964), član uredniškega odbora in sourednik zbirke Catalogus faunae Jugoslaviae (1964–83), sourednik Razprav IV. razreda SAZU (1973, 1994), član uredniškega odbora Acte carsologica (1974–95), član uredniškega odbora Naših jam (1977–82), predsednik Znanstvenega sveta Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU (1984–89), član znanstvenih svetov Biološkega inštituta Jovana Hadžija SAZU/ZRC SAZU (1968–94), Inštituta za raziskovanje krasa SAZU/ZRC SAZU (1972–94) in Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca SAZU/ZRC SAZU (1978–94) ter član izvršnega odbora Društva biologov Slovenije (1982–90). Bil je vodja Speleobiološkega (kasneje Biospeleološkega) laboratorija Biološkega inštituta Jovana Hadžija SAZU v Postojni (1960–74). Bil je član Društva za raziskovanje jam v Ljubljani (1956–95) in Entomološke sekcije, kasnejšega Slovenskega entomološkega društva Štefana Michielija (1955–95).

Uveljavil se je tudi kot odličen pisec poljudnoznanstvenih člankov, objavljenih v publikacijah Moj mali svet, Naše jame, Planinski vestnik, Proteus itd. ter kot avtor številnih odličnih ilustracij v učbenikih, ključih za določanje živali, ter znanstvenih razpravah.

Pomembno je bilo njegovo pedagoško delo. Kot izredni poznavalec malakofavne na balkanskem polotoku ter izvrsten taksonom in predavatelj je bil mentor številnim diplomantom in doktorandom, ki so se posvetili študiju mehkužcev.

Njegovo raziskovalno in znanstveno delo je bilo usmerjeno v malakologijo, še posebej v speleobiološko problematiko podzemeljskih mehkužcev. Posebno pozornost je posvetil taksonomskim in morfološkim problemom ter raznolikosti stygobiontskih in troglobiontskih vrst mehkužcev v vzhodnoalpsko-osrednjebalkanskem prostoru, zlasti na območjih, kjer so bile opažene določene taksonomske posebnosti, ali pa so bila ta območja zaščitena oz. predvidena za poseben režim varstva. Na podlagi podrobnih anatomskih raziskav je opisal veliko število novih taksonov in mnogim vrstam določil nova mesta v sistemu. Občasno je zašel tudi v entomologijo. Njegov prvi znanstveni prispevek v soavtorstvu s Štefanom Michielijem obravnava sistematiko in razširjenost nogoprelcev (Embioptera) v ozkem obalnem pasu od Slovenije do Črne gore, objavljen 1956 v Biološkem vestniku. Po pregledu obstoječega in novega materiala s številnih novih najdišč vzdolž obale je ugotovil, da tu živita le dve vrsti (morfološka, anatomsko-histološka in ekološka opazovanja na vrstah Haploembia solieri Ramb. et Grassi in Embia mauritanica Luc.). V njegovem drugem entomološkem prispevku iz 1979 je podal izsledke raziskav nogoprelcev na območju nekdanje Jugoslavije (Prispevek k poznavanju embiopterov (Embioptera, Insecta) Jugoslavije). Največ pozornosti je posvetil raziskavam vodnih polžkov iz družine hidrobid (Hydrobiidae), ki naseljujejo podzemne vode kraških območij; v svetovnem merilu pomemben delež prispevajo vrste, ki naseljujejo južne Alpe in Dinarsko gorstvo. Predmet njegovih sistematičnih raziskav so bili rodovi Lanzaia, Lanzaiopsis, Lithabitella, Hauffenia, Horatia, Hadziella, Belgrandiella, Bythinella, Plagigeyeria, Kerkia, Mervicia, Iglica in Paladilhiopsis. Med njimi je opisal več kot štirideset novih vrst in podvrst. Zelo odmevno je biloodkritje podzemeljske školjke Congeria kusceri iz Hercegovine, ki jo je opisal in na osnovi anatomskih primerjav ugotovil, da je edina še živeča avtohtona evropska vrsta tega rodu (Congeria kusceri sp. n. (Bivalvia, Dreissenidae)). Raziskoval je vplive podzemeljskega načina življenja na anatomske spremembe pri podzemeljskih vrstah v primerjavi s sorodnimi površinskimi oblikami. Ugotavljal in analiziral je vlogo in pomen troglobiontskih znakov. Razvoj vrstno bogate in zaradi endemitov svojevrstne favne mehkužcev z zahodnobalkanskega območja je razložil glede na geomorfološka dogajanja v preteklosti. V okviru evolucijskih in filogenetskih raziskav je obdeloval probleme speciacije gastropodov na otokih ob zahodni obali Istre. Lotil se je položaja mehkužcev v Hadžijevem sistemu živalstva. Naredil je ekološko klasifikacijo mehkužcev iz talnih vod. Posebno pozornost je posvetil tudi ekološkim raziskavam mrazišč s posebnim ozirom na mikroklimatske razmere in njihove vplive na podroben razpored vrst. V zoogeografskih raziskavah malakofavne zahodnega Balkana je ugotovil izredno raznolikost in izjemno visok odstotek endemizma. Z raziskavami odnosov med razporedom podzemeljskih in izvirskih vrst polžev in razvojem porečij v geološki preteklosti od pliocena dalje je ugotovil sedanjo povezanost vrst glede na geomorfološka dogajanja v preteklosti. Precejšen del raziskav je posvetil tudi favnistiki posameznih območij s podrobno analizo malakofavne. V svojih delih se je posvetil tudi problemom varstva narave. Podrobno je raziskal mehkužce nekaterih zavarovanih območij v Sloveniji, posebej pa še splošno problematiko varstva podzemeljskega živalstva. Kot ekološko zanimiv objekt je v okolici Ljubljane nadrobno raziskal malakofavno Šmarne gore. Zaradi velikega števila endemičnih, posebej še podzemeljskih vrst je podrobno raziskal širše območje Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Posebno razpravo je posvetil podzemeljskim polžem na osamljenem krasu Posavskega hribovja. Obsežne raziskave je posvetil durmitorskemu narodnemu parku v Črni gori. Že znanim vrstam in podvrstam je dodal na terenu odkritih in določenih še devetinpetdeset vrst in podvrst. Za vodnike po Loškem ozemlju se je lotil malakofavne Lubnika, Ratitovca, Blegoša in Dražgoš. V taksonomskem pogledu izstopata razpravi, od katerih je prva posvečena rodu Lithoglyphus, katerega center območja razširjenosti leži v zahodni Sloveniji. Na podlagi anatomskih, konholoških in ekoloških raziskav je bila narejena nova taksonomska delitev tega rodu. V drugi razpravi obravnava rod Aegopis, ki je zahteval temeljito revizijo. Na osnovi anatomskih in konholoških primerjav je ugotovil resnične odnose med zelo spremenljivimi vrstami in populacijami. Več člankov je posvetil tudi problematiki kopenskih podzemeljskih polžkov rodu Zospeum (jamničar). Skupaj s svetovno poznanim kolopterologom Egonom Pretnarjem sta v dolgoletnem obdobju skupnih speleobioloških raziskav obiskala in vzorčila številne jame dinarskega krasa. Opisal je nove vrste in naredil revizijo tega rodu ter podal številna nova nahajališča za podzemeljski svet celotne takratne jugoslovanske države.

Zelo odmevno je bilo delo v soavtorstvu z Francetom Velkovrhom (Mollusca from continental subterranean aquatic habitats), objavljeno v Stygofauni mundi, kjer podajata seznam vseh evidentiranih podzemeljskih polžev in sladkovodnih školjk.

Na podlagi svojih anatomskih odkritij je marsikateri vrsti določil nov položaj v sistemu. Uveljavil se je tudi kot odličen pisec poljudnih člankov, s katerimi je znal na preprost in strokoven način približati bralcu svoja spoznanja. Napisal je dva priročnika, več gesel za Enciklopedijo Slovenije, biografij za letopise SAZU, predgovorov in spremnih besed h knjigam.

V bogati znanstveni poti je z več kot šestdeset znanstvenimi razpravami prispeval pomemben delež k svetovni znanosti na področju malakologije in speleobiologije. Izjemno je bilo njegovo poznavanje problematike kopenskih in sladkovodnih mehkužcev in povezovanje le-te z drugimi vejami znanosti, kot so hidrologija, krasoslovje in druge. Pridružil se je pionirjem speleobiologije, ki so začeli sistematično raziskovati in odkrivati zakonitosti podzemeljskega življenja. Vnesel je nove poglede v ekološko klasifikacijo podzemeljskih vrst polžev. S svojimi znanstvenimi deli, v katerih je vrsta zelo pomembnih novih spoznanj taksonomsko-filogenetskega in zoogeografsko-favnističnega značaja, si je pridobil priznanje in sloves vodilnega strokovnjaka za obsežno malakološko in speleobiološko problematiko, posebej še za vzhodnoalpsko-osrednjebalkanski prostor. Vrednost njegovega raziskovalnega dela se odraža s številnimi citati njegovih del v najpomembnejših svetovnih malakoloških in zooloških znanstvenih revijah.

Za raziskovalno in znanstveno delo je prejel 1954 študentsko Prešernovo nagrado, 1966 nagrado sklada Borisa Kidriča, 1990 pa Jesenkovo priznanje za dosežke na biotehniškem področju.