Boldan, Jože (1915–1994)

BOLDAN, Jože (partizansko ime Silni), partizanski komandant, narodni heroj (r. 30. 8. 1915, Višnje, Ivančna Gorica; u. 8. 1.1994, Ljubljana, pokopan v Kočevju). Mati Johana (Ivana) Blatnik, r. Boldan, kmetica, očim Ignac Blatnik, rudar.

Zaključil je štiri leta Državne štirirazredne ljudske šole v Ambrusu in 1929 odšel v Ribnico, kjer je bil mesarski vajenec. 1936–37 je služil vojaški rok, italijansko okupacijo pa je dočakal kot mesarski pomočnik v Grahovem. 1941 se je zaposlil v rudniku rjavega premoga v Kočevju, kjer se je povezal z OF. 1942 je odšel v partizane in oktobra 1942 postal član KPS. 1944–49 je bil v gardni enoti v Beogradu. 1949–52 se je šolal na artilerijski šoli v Zagrebu in na vojaški pehotni šoli v Sarajevu. 1952–55 je bil načelnik artilerijske divizije v Karlovcu, 1955 načelnik vojaške bolnišnice V. vojne oblasti v Varaždinu. Konec vojne je imel čin majorja, nato je napredoval in se januarja 1956 invalidsko upokojil kot polkovnik JLA. Vrnil se je v Kočevje in bil 1956–61 zaposlen v rudniku rjavega premoga, 1957–61 kot vodja za personalno-kadrovska vprašanja. 1948–1994 je bil predsednik Okrajnega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne (ZZB NOV) Kočevje oz. častni predsednik v zadnjem obdobju, bil je predsednik Zveze rezervnih vojnih starešin (ZRVS), član Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije, delegat krajevne skupnosti Ambrus, 1985 član Sveta republike.

1941 je začel sodelovati z OF, opravljal je blagajniška dela, sodeloval v propagandnih akcijah, zbiral orožje, opremo in hrano, pisal in raznašal letake. Istega leta so ga Italijani aretirali in zaprli v Kočevju, ga nato premestili v Novo mesto, od koder je 1942 pobegnil in odšel v Kajtimirovo četo Zapadnodolenjskega odreda, kjer se je kmalu izkazal v boju. 1942 se je pridružil Prvemu slovenskemu proletarskemu udarnemu bataljonu Toneta Tomšiča, kasnejši Tomšičevi brigadi. Sodeloval je v vseh večjih spopadih z Italijani in domobranci. 1943 je vodil napad na domobransko postojanko v Grahovem in decembra 1943 sodeloval v napadih na domobranski postojanki v Velikih Laščah in Kočevju.

S Tomšičevo brigado se je januarja 1944 udeležil pohoda XIV. divizije na Štajersko. Na Paškem Kozjaku je napadel Nemce in diviziji omogočil preboj skozi nemški obroč. Aprila 1944 je postal namestnik komandanta Šercerjeve brigade, junija njen komandant. 1944 je vodil akcijo osvoboditve osemdesetih britanskih vojnih ujetnikov iz mariborskega taborišča STALAG XVIII D. Oktobra 1944 je bil že sedmič ranjen, od tedaj je bil štiridesetodstotni vojni invalid. Po ukazu Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije je odšel v Beograd, kjer je bil sprva v gardni enoti, nato do 1949 adjutant pri glavnem sekretarju maršala.

Prejel je več odlikovanj: 1945 red partizanske zvezde s puškama, 1947 red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, 1947 red zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1947 red zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1948 trikrat red za hrabrost, 1953 red narodnega heroja, 1958 red Narodne armije III, 1967 red za vojaške zasluge s srebrnimi in zlatimi meči, 1975 red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1985 je postal častni občan Kočevja. V Parku narodnih herojev v Kočevju mu je bil postavljen spomenik (avtor Stane Jarm).