Bojetu Boeta, Berta (1946–1997)

BOJETU BOETA, Berta (Berta Bojetu, Berta Bojetu-Boeta, Jozefina Berta Ana Bojetu, Berta Bojetn; psevdonima:Ana Bojetn, Ivanka Bogolin), pisateljica, pesnica, igralka (r. 8. 2. 1946, Maribor; u. 16. 3. 1997, Ljubljana). Oče Emanuel (Manuel) Bojetu (Boeta Rafanell), zdravnik, mati Berta Bojetu, r. Oberčkal, medicinska sestra. Mož (1973–74) Zmago Jelinčič, politik, sin Klemen Jelinčič Boeta, religiolog, prevajalec, pesnik.

Po rojstvu je z materjo živela pri njenih starših v Mariboru, 1956–60 je živela pri materi in očimu v Borovnici pri Ljubljani, nato se je do 1965 vrnila k babici v Maribor. 1962 se je vpisala na Mariborsko učiteljišče (današnjo III. gimnazijo Maribor), ki ga ni dokončala. 1965–67 je živela s prvim možem Viktorjem Trbovškom v Zgornji Ščavnici in poučevala na tamkajšnji osnovni šoli. 1967 se je po opravljenih diferencialnih izpitih vpisala na študij igre na AGRFT v Ljubljani. 1970–72 je bila zaposlena kot knjižničarka v Mestni knjižnici Maribor (današnji Mariborski knjižnici). 1972 se je prepisala na študij srbohrvatistike in knjižničarstva na ljubljanski Pedagoški akademiji (današnji Pedagoški fakulteti), kjer je 1990 diplomirala. 1979–81 je bila zaposlena v Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju (današnjem Slovenskem gledališkem inštitutu). Od 1979 je bila igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, od 1986 pa tudi v gledališču Koreodrama, ki ga je soustanovila. 1990 je postala članica Društva slovenskih pisateljev, 1992 pa članica PEN. 1992 se je za eno leto preselila v Izrael, kjer je tedaj bival njen sin, in priimku Bojetu dodala očetov priimek Boeta.

Njen pesniški, prozni in gledališki opus ni obsežen, a je prelomen zaradi delno avtobiografske ženske tematike in poetičnega sloga. Prvim objavam v revijah Mlada pota, Tribuna, Problemi, Dialogi, Naši razgledi, Mentor idr. je kmalu sledila mladostna pesniška zbirka Žabon, ki je z izvirno obravnavo ženske intime z gledišča ženskega lirskega subjekta avtorico umestila v središče tedanje slovenske poezije. V naslednji zbirki, Besede iz hiše Karlstein, na podlagi katere je več let pred izidom nastala poetična drama Pogovori v hiši Karlstein, sta ta intimna tematika in slog manj neposredna ter bolj podobna molitvam in zarotitvenim obrazcem.

Ta sprememba napoveduje avtoričin romaneskni prvenec Filio ni doma, večperspektivno modernistično pripoved o slikarki Filio v razmerju do moškega in do totalitarne oblasti. Zgodbi o Filio sledi dnevnik njene babice Helene Brass, tej pa motiv ljubezni med Filio in mladostnim prijateljem Urijem; vse tri perspektive združuje izviren poetični slog. Tudi roman Ptičja hiša, avtoričino zadnje, najobsežnejše in najodmevnejše pripovedno delo, zaznamuje tematika položaja ženske v odnosu do moškega in do totalitarne oblasti, pri čemer se poetični slog umika realističnemu in prihaja v ospredje le ob motivih, ki brutalnost vsakdana povezujejo s tematiko ritualnega zla ali osebnega intimnega upora.

Na roman Ptičja hiša se navezujeta v istem obdobju izdani črtici Šira in Noč v Ljubljani. Prva obravnava iz romana znano problematiko individualne svobode, druga pa pripoveduje o noči, ko naj bi James Joyce na poti v Trst prevaral nosečo ženo s Heleno Brass, likom iz obeh romanov. Teme obeh romanov obravnava tudi posmrtno izdani scenarij za televizijsko igro Rozalija.

Pisateljica je delovala v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v Koreodrami. Kot avtorica besedila je znana predvsem po mladostni poetični drami Pogovori v hiši Karlstein (1984) in veliko poznejši lutkovni monodrami Gremo k babici – Osama (1995), kot igralka pa po vlogah v Doktorju Faustu Milana Klemenčiča (1982), Jajcu Zlatka Krilića (1985), Agati Schwarzkobler Petra Božiča (1986), Aristofanovi Lizistrati(1987), De profundis (1988) in Dogodku v mestu Gogi (1995) Slavka Gruma ter v igrah A (1980) in Za vrati zajec (1989) Franeta Puntarja idr. Najpogosteje je sodelovala z režiserjem Damirjem Zlatarjem Freyem. Imela je tudi manjše filmske vloge, mdr. v Prestopu Matije Milčinskega (1980), Ovnih in mamutih (1985) Filipa Robarja Dorina ter v filmih Nasmehi(1987), Veter v mreži (1989) in Ko zaprem oči Francija Slaka (1993).

Za osrednji del njenega večstranskega opusa veljata predvsem oba romana, ki ju stroka uvršča v sam vrh slovenske pripovedne proze. Odlomki iz romanov in poezije so kmalu po izidu začeli izhajati v srbohrvaških, angleških, nemških, francoskih in litovskih prevodih. 2002 je v sinagogi v Mariboru potekal mednarodni simpozij o avtorici, 2005 pa je bila v SNG Maribor uprizorjena dramatizacija njenega romana Filio ni doma.

1987 je na Borštnikovem srečanju prejela posebno diplomo strokovne žirije za igro v predstavi Agata Schwarzkobler, 1996 je prejela nagrado kresnik za roman Ptičja hiša.