Böhm, Oskar (1921–2013)

BÖHM, Oskar, veterinar (r. 19. 1. 1921, Grahovo; u. 19. 9. 2013, Ljubljana). Oče Oskar Robert Böhm, mlekar, živinozdravnik, mati Ivana Böhm, r. Drobnič.

Po osnovni šoli v Novi vasi na Blokah se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani in po maturi 1939 na zagrebško veterinarsko fakulteto, kjer je študiral do 1941. Študij je 1942 nadaljeval na Univerzi v Bologni. 1943 je kot partizan deloval v komandi mesta Cerknica in v 1. udarni brigadi Toneta Tomšiča XIV. divizije. Po vrnitvi v Bologno je 1944 diplomiral in 1963 na Veterinarski fakulteti v Zagrebu doktoriral z disertacijo Diagnostika bruceloze pri govedu : prilog dijagnostici bruceloze u goveda s posebnim osvrtom na vakcinaciju sa sojem Buck 19 i diferencijaciju specifičnih i nespecifičnih seroloških reakcija.

1944 se je zaposlil v veterinarski ambulanti Zadruge rejcev pasemske perutnine, koz, kuncev, ovac in drugih malih živali v Ljubljani in hkrati delal kot prostovoljec na Veterinarskem bakteriološkem zavodu. 1944–45 je delal kot terenski veterinar v Šentjerneju na Dolenjskem in 1945–46 v Mokronogu, nato se je 1946 zaposlil na Državnem veterinarskem bakteriološkem zavodu v Ljubljani, ki je še isto leto postal Epizootiološki oddelek Veterinarskega znanstvenega zavoda Slovenije (od 1959 Veterinarskega zavoda Slovenije). Tu je bil 1946–51 vodja ekip za zatiranje bruceloze, 1952–60 vodja serološkega laboratorija in 1960–71 načelnik Oddelka za rejo in zdravstveno varstvo prašičev. Ta oddelek, ki se je 1977 preoblikoval v Inštitut za zdravstveno varstvo prašičev, je vodil tudi 1971–91, ko je bil zaposlen na Biotehniški fakulteti (BF) v Ljubljani. Na Veterinarskem zavodu Slovenije je bil 1961 izvoljen v naziv višjega znanstvenega sodelavca, 1969 pa v naziv znanstvenega svetnika. Že 1959 je bil izvoljen za zunanjega predavatelja na Agronomski in gozdarski fakulteti (pozneje BF), 1966 za vnaprej habilitiranega izrednega profesorja in 1971 za rednega profesorja za predmet bolezni in zdravstveno varstvo prašičev.

Strokovno se je izpopolnjeval v Kalinovici pri Zagrebu, Torinu (1954), Københavnu (1957, 1961), v ZDA (1963), Hannovru (1967, 1968), Hertfordshireu (1967, 1971). Bil je na krajših izpopolnjevanjih tudi v Nemčiji (1971), na Danskem (1972, 1975), Švedskem (1972, 1987), v Švici (1985), Franciji (1985), na Kitajskem (1986) in Norveškem (1987). 1962–64 je bil član ustanovnega komiteja, 1964–66 pa član upravnega odbora mednarodnega društva za raziskovanje živalskih krvnih skupin (International Society for Animal Blood Group Research) in 1963–71 član posvetovalnega komiteja raziskovalcev krvnih skupin (Expert Panel of Blood Group Scientists) pri FAO. Od 1959 je deloval v mednarodnem društvu veterinarjev, delujočih v prašičereji (International Pig Veterinary Society; 1976–78 predsednik, od 1978 častni predsednik). Od 1964 je bil je tudi član združenja American Veterinary Medical Association.

Po upokojitvi je nadaljeval s sodelovanjem pri delu terminološke komisije pri SAZU, prevajal in se ukvarjal z zgodovino veterinarske medicine.

Strokovno in znanstvenoraziskovalno je pomembno deloval na treh področjih. V obdobju po zaposlitvi na Veterinarskem znanstvenem zavodu se je posvečal predvsem epizootiologiji in je 1946–62 uspešno vodil zatiranje bruceloze pri drobnici in govedu v Slovenskem primorju, s sodelavci pa tudi proučeval mrzlico Q pri govedu in kužno slabokrvnost konj. Po 1956 je začel uvajati raziskave krvnih skupin pri domačih živalih. Med veterinarskimi in živinorejskimi strokovnjaki je bil najbolj cenjen na področju zdravstvenega varstva in bolezni prašičev. Proučeval je določene vidike klasične prašičje kuge, črevesne bolezni prašičev, vodil oz. sodeloval pa tudi pri raziskavah tuberkuloze in stresnega sindroma pri prašičih. Med obsežnimi raziskavami smrtnosti med sesnimi pujski in tekači po odstavitvi od mater je spodbudil, vodil in sodeloval pri raziskavah sindroma mastitisa, metritisa in agalacije ter pri preizkušanju cepiv proti paravirozi na slovenskih farmah. Z referati iz naštetih področij je sodeloval na številnih mednarodnih in domačih strokovnih srečanjih.

Za svoje delo je prejel več odlikovanj in priznanj, mdr. red dela z zlatim vencem (1966), Jesenovo priznanje (1974), priznanje dr. Janeza Bleiweisa (1992), 1995 mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor.