Boh, Ivan (1930–2009)

BOH, Ivan, filozof (r. 13. 12. 1930, Dolenji Lazi; u. 11. 9. 2009, Cleveland, ZDA).

1954 je diplomiral na univerzi Ohio (Athens, ZDA), 1958 pa doktoriral na univerzi Ottawa (Kanada) iz teme Raziskava emotivne teorije vrednostnih sodb. Najprej se je kot predavatelj zaposlil na Clarke Collegeu (Dubuque, ZDA, 1957–62 in 1964–66), potem na Univerzi v Iowi (1962–63), na Državni univerzi v Michiganu (1966–69) in končno, kot redni profesor na Državni univerzi v Ohiu (Columbus, ZDA), vse od 1969 do upokojitve 1995, ko mu je bil podeljen naziv emeritus. Pomembnejša gostovanja: Fullbrightova štipendija za delo na Univerzi v Münchnu (1964–65), sobotno leto na Univerzi v Barceloni (1972–73), Fullbrightova štipendija za delo na Univerzi v Ljubljani (1986–87), IREX in Fullbrightova štipendija za raziskave na Univerzah Halle-Wittenberg ter Jagelonski univerzi v Krakovu (1986–87). Gostoval je tudi na Državni univerzi v Moskvi (1979–80). Z objavami v reviji Anthropos in s sodelovanjem na kongresih je bil povezan tudi s slovenskimi logiki in filozofi.

Mdr. je poučeval eksistencializem, zgodovino filozofije in zgodovino logike. Raziskovalno in pedagoško pa je deloval predvsem na področju srednjeveške logike, kjer je bil ena vodilnih svetovnih avtoritet. Posvetil se je zlasti srednjeveški epistemični logiki, ki se ukvarja s formalnimi lastnostmi pojmov spoznanje (védenje) in prepričanje (verjetje), ki jih izražata glagola »vedeti, da« in »biti prepričan, da«. Po koncu srednjega veka je bila epistemična logika skoraj povsem zanemarjena, ponovno so jo odkrili šele filozofi 20. stoletja. V svojem glavnem delu Epistemic Logic in the Later Middle Ages (Epistemična logika v poznem srednjem veku; London, 1993), ki je prva izčrpna študija s tega področja v svetu, je Boh kronološko obdelal srednjeveške obravnave različnih tem iz epistemične logike. Sprva se je ukvarjal z avtorji 11. stoletja (Abelard in drugi), večina obravnavanih avtorjev pa je iz obdobja 1300–1500 (Walter Burley, William Ockham, Richard Kilvington, William Heytesbury, Jean Buridan, Ralph Strode, Peter iz Mantove in komentarji Frachantianusa Vicentinusa o Strodeu). Med epistemičnimi načeli je obravnaval splošno sprejeto distribucijo védenja (če vemo, da, če p, potem q, potem, če vemo, da p, vemo, da q) in ga primerjal z načelom, ki so ga mnogi zavračali (če p, potem q; torej, če vemo, da p, potem vemo, da q). Boh je obravnaval tudi nasprotje med epistemičnim in aletičnim pojmovanjem logične posledice (konsekvence), splošna epistemična pravila posledice, srednjeveške poskuse v opredelitvi pogojev za védenje kontingentnih propozicij (ali lahko jamstvo kot tisto, kar loči spoznanje od resničnega prepričanja, pojasnimo na nekrožen način), problem zamenljivosti izrazov v intencionalnih kontekstih, problem iteriranih modalnosti (vem, da vem, da …) in problem razlike med kompozitivnim (de dicto) in divizivnim (de re) smislom propozicij. Razpravo, pisano v sodobnem, toda minimalnem logiškem aparatu, je sklenil s primerjavo med srednjeveškimi poskusi in moderno epistemično logiko.

Raziskave je nadaljeval in poglabljal v kasnejših člankih, omeniti velja Štiri faze srednjeveške epistemične logike, kjer odkriva strukturalne, ne le kronološke faze. V prvi fazi (Ockham in Psevdo-Skot) gre za obravnavo posebnih modusov – védeti, biti prepričan, dvomiti, ki jih ni najti pri Aristotelu. Druga faza temelji na Aristotelovi Drugi analitiki, filozofe pa zanima demonstrativno védenje, ki ga lahko imamo le o nujnih propozicijah. V tretji fazi se filozofi ukvarjajo z iskanjem nujnih in zadostnih pogojev za védenje faktičnih ali kontingentnih propozicij, s problemi iteracij epistemičnih modusov in problemi glagolov, ki izražajo mentalna dejanja. V četrti fazi (Strode, ok. 1360) gre za splošno teorijo konsekvence.

Zelo odmeven je bil tudi Bohov enciklopedični prispevek Consequences, v katerem je ugotavljal, da so srednjeveški logiki uporabljali isti izraz (consequentia) za tri različne odnose med propozicijama p in q: (i) odnos med antecedensom in konsekvensom v resnični implikaciji: če p, potem q; (ii) odnos logičnega izhajanja – q izhaja iz p, če in samo če ni mogoče, da je p resničen, q pa ne; (iii) odnos med premiso in sklepom v veljavnem argumentu p, torej q. Ugotovili so, da resnični implikaciji (i), ki zatrjuje izhajanje (ii), ustreza veljaven argument (iii).

Del Bohovih raziskav je dostopen tudi v slovenskem jeziku (Srednjeveški poskusi v epistemični logiki I in II).