Blaznik, Pavle (1903–1984)

BLAZNIK, Pavle (Pavel Blaznik), zgodovinar (r. 28. 6. 1903, Škofja Loka; u. 13. 6. 1984, Ljubljana, pokopan v Celju). Oče Mihael, čevljar, mati Ivana, r. Demšar.

Deško ljudsko šolo v Škofji Loki je obiskoval 1909–13, 1913–21 pa Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer je po študiju zgodovine in geografije 1926 opravil diplomski izpit, dve leti pozneje pa je bil z disertacijo Kolonizacija Selške doline promoviran za doktorja zgodovinskih znanosti.

V času študija se je preživljal z igranjem klavirja, predvsem v orkestru kavarne Emona. Po promociji je po enomesečnem suplentstvu na ljubljanskem učiteljišču nastopil mesto suplenta na celjski gimnaziji, kjer je pozneje ostal kot profesor, in sicer do nemške okupacije aprila 1941. Pred nemškim pregonom se je zatekel v Ljubljano, kjer je bil do italijanske kapitulacije 1943 pogodbeno zaposlen na realni gimnaziji, nato se je pridružil ženi, ki je z otrokoma vojna leta preživljala na otoku Murter, od koder je izvirala njena družina. Jeseni 1944 se je priključil partizanom in bil nekaj časa referent za prosveto NOO občine Tisno, potem pa v osvobojenem Šibeniku profesor na tamkajšnji gimnaziji. Po osvoboditvi maja 1945 se je vrnil v Ljubljano in nastopil delo pri Komisiji za ugotavljanje škode na kulturnozgodovinskih predmetih, sprva na Gorenjskem, pozneje pa v Celju, kjer je bil obenem ponovno nastavljen za profesorja na tamkajšnji gimnaziji, od oktobra dalje pa je opravljal funkcijo ravnatelja. S položaja so ga v odsotnosti odstranili 1949, ko je bil kot ekspert Jugoslovansko-avstrijske mešane restitucijske komisije v Avstriji, kjer je do konca leta sestavljal popise med vojno odtujenega arhivskega in knjižničnega gradiva. 1950–54 je deloval kot znanstveni sodelavec na Inštitutu za politično ekonomijo pri Ekonomski fakulteti ljubljanske univerze, 1954–57 pa v Državnem arhivu Slovenije. 1957 je postal prvi in štirinajst let tudi edini redno zaposleni raziskovalec na Inštitutu za občo in narodno zgodovino pri SAZU (danes Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU), kjer je ostal (od 1962 kot znanstveni svetnik) do upokojitve 1982. Tu je bil med drugim tajnik in vodja odseka za agrarno zgodovino.

Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka. Že kot študent si je zadal ambiciozno nalogo, do tisočletnega jubileja (1973) objaviti temeljito monografsko obravnavo zgodovine Škofje Loke in tamkajšnjega freisinškega gospostva. Nalogo je s sistematičnim delom uresničil v predvidenem roku, v prvi vrsti z objavami nekaj temeljnih razprav o srednjeveški kolonizaciji in gospodarskem ustroju posameznih delov loškega gospostva (1928–54), tekstnokritične edicije freisinških loških urbarjev (1963) in krajših tematskih študij v periodičnem tisku (1953–70) ter z raziskavami v münchenskih arhivih (1954). Po 1957 je bil član skupine avtorjev slovarja srednjeveške latinščine za ozemlje Jugoslavije (Lexicon Latinitatis medii aevi Iugoslaviae, izhajal 1971–78), sodeloval je pri pripravi enciklopedično zasnovane Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev (bil je avtor poglavij ter skupaj z Bogom Grafenauerjem in Sergijem Vilfanom član ožje redakcije; 1. zvezek Agrarne panoge izšel 1970, 2. zvezek Družbena razmerja in gibanja 1980) in za izdajo pripravil gradivo za historično topografijo Slovenske Štajerske in Koroške (izhajalo 1986–88). 1971 je objavil obsežno razpravo na temo kolonizacije in posestne zgodovine Ljubljane in njene okolice, po smrti Milka Kosa pa je prevzel tudi delo na nedokončani ediciji blejskih briksenskih urbarjev, ki je bila na novo narejena in objavljena šele 2006 v avtorstvu Matjaža Bizjaka.

Kot priznanemu strokovnjaku so mu bile poverjene različne funkcije v strokovnih organizacijah na lokalni in nacionalni ravni; 1945–82 je bil član Jugoslovansko-avstrijske mešane restitucijske komisije za pripravo arhivskega sporazuma in vračilo dokumentov slovenskega izvora iz avstrijskih arhivov. Bil je med ustanovitelji Muzejskega društva Škofja Loka (1937) in 1937–74 njegov predsednik, dalj časa je bil član urbanistične komisije in sveta za urbanizem Občine Škofja Loka, 1957–83 član uredništva Loških razgledov ter dolgoletni član uredništva Kronike (1955–74; 1968–71 njen glavni urednik).

Je prejemnik številnih nagrad in priznanj: 1957 priznanje z veliko plaketo Občine Škofja Loka, 1964 in 1974 je prejel nagradi Sklada Borisa Kidriča, 1974 pa Prešernovo nagrado gorenjskih občin za življenjsko delo. 1972 je bil izvoljen za častnega člana Geografskega društva Slovenije, 1973 za častnega občana Škofje Loke in častnega člana tamkajšnjega Muzejskega društva, istega leta je bil odlikovan z redom dela z rdečo zastavo. Zgodovinsko društvo za Slovenijo mu je 1978 podelilo naziv zaslužni član, Arhivsko društvo Slovenije pa 1983 naziv častni član. Po njem se imenujejo diskusijski večeri Muzejskega društva Škofja Loka, njegov kip stoji v Aleji znamenitih Ločanov.