Bizjak, Ivan (1956–2023)

BIZJAK, Ivan (Ivo Bizjak), politik, varuh človekovih pravic RS (r. 6. 1. 1956, Kranj). Oče Janez, kmet, zavarovalni zastopnik, mati Marijana, r. Polajnar.

Maturiral je 1974 na Gimnaziji Kranj. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani je študiral matematiko in 1981 diplomiral. 2000 je na Fakulteti za družbene vede ljubljanske univerze magistriral z nalogo Ombudsman : koncept in vpliv na delovanje države. Še pred diplomo se je kot sistemski analitik zaposlil v podjetju Iskra Avtomatika v Ljubljani. Od 1981 – po vrnitvi s služenja vojaškega roka v Kragujevcu – je bil zaposlen v ljubljanskem podjetju Delta (po 1985 Iskra Delta). Sprva je bil sistemski analitik, nato vodja projekta, kasneje vodja oddelka programske opreme za avtomatizacijo tehnoloških procesov in od 1987 vodja sektorja Software Engineering. 1989–90 je bil vodja oddelka za informatiko v podjetju Korona Engineering. Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah aprila 1990 je postal profesionalni predsednik Zbora občin Skupščine SRS (enega od treh skupščinskih zborov v tedanjem ustavnem sistemu); funkcijo je opravljal do konstituiranja prvega sklica DZ RS. V vladi Janeza Drnovška, ki je nastala po volitvah 1992, je zasedel mesto ministra za notranje zadeve. Čas njegovega ministrovanja je bil notranjepolitično napet, državo in Ministrstvo za notranje zadeve je zlasti pretresla afera Depala vas. Z mesta ministra je 1994 odstopil. Kot vzrok je navedel politično odgovornost zaradi nenavadnega ropa podjetnika, ki so ga v avstrijskem Celovcu izvedli pripadniki Specialne policijske enote. Istega leta (1994) je bil imenovan za prvega varuha človekovih pravic. Po izteku mandata je v Drnovškovi vladi, oblikovani po volitvah 2000, prevzel resor za pravosodje in ga ohranil tudi potem, ko je sredi mandata vlado prevzel Anton Rop. Aprila 2004 je vladajoča koalicija razpadla in Bizjak je z mesta ministra odstopil. 2005 je odšel v Bruselj na sedež Sveta EU, kjer je do 2011 zasedal visok položaj generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve (višji položaj v evropskih institucijah je tedaj zasedal le komisar Janez Potočnik). Po vrnitvi v Slovenijo je bil upokojen.

Sodeloval je pri nastajanju politične stranke Slovenski krščanski demokrati (SKD) in bil v prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja njen vidnejši član (1991–94 je bil tudi podpredsednik stranke). V Skupščini SRS, kamor je bil 1990 izvoljen, je bil mdr. član ustavne komisije. Mediji in politični karikaturisti tistega časa so si ga zapomnili po tem, da je kot predsedujoči zbora vzel besedo delegatu JLA Milanu Aksentijeviću, ki je na zasedanju govoril srbsko. 1992 je kandidiral na prvih volitvah za predsednika republike. Med osmimi kandidati je zaostal le za izrazitim favoritom Milanom Kučanom. Po nastopu funkcije ombudsmana je zamrznil strankarski status in se posvetil vzpostavitvi urada ter problematiki človekovih pravic. 2000 je ponovno kandidiral za ombudsmana, vendar v parlamentu ni prejel potrebne dvotretjinske večine. Znova se je aktiviral v strankarski politiki – v SLS + SKD, ki je nastala po združitvi dveh sorodnih strank (kasneje se je imenovala samo SLS), je 2001–03 zasedal mesto podpredsednika. Kot strokovnjak za problematiko človekovih pravic in pravosodno politiko je bil član vodstva svetovnega združenja ombudsmanov (1996–2000), predavatelj na domačih in tujih visokošolskih ustanovah in pisec več strokovnih člankov.

Bizjak je prejemnik plakete Ministrstva za notranje zadeve RS (1994), španskega državnega odlikovanja častni križ reda sv. Raimunda iz Penaforta (Cruz del Honor de la Orden de San Raimundon de Penafort, 2011) in madžarskega reda za zasluge – častniškega križa (2012).