Bitenc, Janez (1925–2005)

BITENC, Janez, skladatelj, pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog (r. 25. 10. 1925, Ljubljana; u. 4. 2. 2005, Ljubljana). Oče Peter, železničarski uradnik, glasbeni pedagog, zborovodja, mati Marija, r. Zemljak, učiteljica. Babica Slavica Bitenc, pevka, diplomantka dunajskega konservatorija, altistka ljubljanskega Deželnega gledališča.

Kot edinec je odraščal v glasbeno dejavni družini. Oče je bil nadarjen violinist, ki se je šolal na ljubljanskem konservatoriju. Kot učitelj glasbene teorije in zborovodja otroškega pevskega zbora je poučeval na glasbeni šoli ljubljanskega železničarskega društva Sloga. Mati se je na učiteljišču izkazala kot nadarjena pianistka, vendar se je zaposlila kot učiteljica in ni študirala. Oče je sina kot drugošolca vpisal v glasbeno šolo Sloga, kjer je obiskoval pouk glasbene teorije in klavirja ter postal član otroškega zbora. V prvih letih ga klavir ni veselil, zato je pouk kmalu opustil, pač pa je bil navdušen nad prepevanjem v zboru, kjer so se mu posebno priljubila dela Emila Adamiča. H klavirju se je vrnil čez nekaj let, ko ga je glasba vsestransko pritegnila. Bitenčeva starša sta zahajala v ljubljansko Dramo, Opero in na koncerte, v domačem krogu pa sta pogosto igrala v duetu ali muzicirala skupaj z očetovo mamo Slavico. Oče je bil med prvimi naročniki ljubljanskega radia, preko katerega je družina spremljala koncerte klasične glasbe in nove oddaje z otroškim pevskim zborom, dopolnjene s pravljicami. Njegovo otroško fantazijo in vsestranski miselni razvoj je spodbujala tudi babica Slavica ob prebiranju pravljic in otroških zgodb.

Obiskoval je osnovno šolo Ledina, nato pa se je vpisal na 4. moško realno gimnazijo (1940–44), kjer je prepeval v šolskem zboru pod vodstvom organista in skladatelja Pavla Rančigaja. V gimnazijskih letih se je navdušil nad opernimi predstavami in začel razmišljati o glasbenem poklicu.

Po drugi svetovni vojni je bil vpoklican v jugoslovansko armado (JLA), kjer je postal korepetitor, občasno pa tudi zborovodja vojaškega pevskega zbora. Čeprav za tovrstno glasbeno dejavnost ni imel formalne izobrazbe, se je vsestransko izkazal, zato mu je bilo omogočeno izobraževanje na trimesečnem t. i. pevovodskem tečaju na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer se je dokončno poklicno usmeril. Šolanje je 1948 nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral (1952) na glasbeno-zgodovinskem oddelku. Tam se je srečal z vplivnim etnomuzikologom in zborovodjem Francetom Maroltom. Bitenc se kljub naklonjenosti narodopisju za tovrstno delo ni ogrel in svojo prihodnost usmeril v ustvarjalnost za otroke, pri čemer ga je Marolt prijateljsko podpiral.

Od 1949 je deloval na ljubljanskem radiu, kjer je sprva urejal oddaje z narodno-zabavno in zborovsko glasbo. Na radiu je vzpostavil uredništvo za otroško in mladinsko glasbo in bil 1956–63 njegov urednik. Redno je obiskoval vrtce in šole po Sloveniji in opazoval, kako najmlajše občinstvo sprejema oddaje njegovega uredništva. Med najodmevnejšimi je bila oddaja Pet minut za novo pesmico. Veljal je za odprtega in dovzetnega za pobude otrok in stroke. V publicističnih prispevkih o sodobni glasbeni vzgoji je opozarjal na pomen predšolske glasbene vzgoje. V matični radijski hiši je predlagal ponovno ustanovitev otroškega in mladinskega pevskega zbora, ki naj bi postala vzorčna ansambla za otroško in mladinsko petje. Zavzemal se je za izvajanje ljudskih pesmi in umetnih skladb ter za poustvarjanje na najvišjem nivoju. Opozarjal je na pomanjkanje ustrezne literature, pri čemer je imel v mislih besedilne in glasbene vsebine. Kritično se je odzival na skladbe z ne dovolj razumljivimi besedili in prezahtevnimi ritmičnimi in melodičnimi prvinami ter se zavzemal za skladbe, prilagojene glasbenim sposobnostim otrok. Skladatelje sodobnike je pozival k ustvarjanju skladb za najmlajše, ki jih je kmalu začel snovati tudi sam.

Prva lastna dela je objavil v zbirki pesmi Jurček poje (1953), v času, ko je kratek čas poučeval na osnovni šoli Dravlje. Otroški in Mladinski pevski zbor RTV Ljubljana sta bila na Bitenčevo pobudo ustanovljena 1957. Njun predhodnik je bil radijski mladinski zbor, ustanovljen 1939, ki ga je vodil Emil Ulaga. Bitenc je za zborovodjo povabil Janeza Kuharja, ki ju je uspešno vodil vrsto let. Kot urednik je skrbel za arhivska snemanja ter pozival skladatelje k ustvarjanju novih del, pri čemer je bil zelo uspešen. Vse nove skladbe so bile pozneje izdane v študijskih notnih zbirkah. Za otroški zbor sta večinoma pisala Bitenc in Kuhar. Ansambla sta postala pomembna člena slovenske glasbene kulture. Vplivala sta na kakovost otroških in mladinskih zborov ter stopnjevala ustvarjalnost slovenskih skladateljev. Bitenc je v okviru uredništva za otroško in mladinsko glasbo zasnoval tudi oddajo Mladinski pevski zbori pojo, v kateri so bili sistematično predstavljeni uspešnejši mladinski zbori. 1963–66 je bil vodja glasbenega studia ljubljanskega Pionirskega doma, ki je v tistem času pod vodstvom priznanih mentorjev različnih umetnostnih področij postal središče otroške ustvarjalnosti. Bitenc je skrbel za natise glasbenih priročnikov in pesmaric, pripravljal seminarje za vzgojitelje in učitelje, srečanja mladih pevcev in bil vsestranski organizator neformalnega glasbenega izobraževanja.

Od 1964 je bil glasbeni urednik založbe DZS, 1966–81 je bil učitelj na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani, 1973–79 tudi njen ravnatelj. Tam je nadaljeval razvoj oddelka za predšolsko glasbeno vzgojo, katerega vitalni del je bil otroški pevski zbor pod Bitenčevim vodstvom. Tovrstna oblika vzgoje za malčke se je kmalu razširila po Sloveniji in jo danes poznamo kot glasbeni vrtec ali glasbena pripravnica. Kot ravnatelj si je prizadeval za tesnejše sodelovanje z osnovnimi šolami, v okviru katerih je vsebinsko zasnoval t. i. glasbeni dan ter s tem uvajal kulturne dneve, ki so postali stalnica slovenskega splošnega šolstva. Kot izkušen in uspešen pedagog je 1978–82 predaval metodiko glasbenega pouka na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Zadnjih dvajset let je v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol izvajal glasbene delavnice.

Je utemeljitelj uglasbenih pesmi in pravljic za predšolske otroke na Slovenskem. Njegovi literarni liki so plod domišljije in resničnih dogodkov ter prepleteni z dogodivščinami otrok z Vidovdanske ulice, kjer je preživel zgodnje otroštvo. Živopisno jih je upodobil v knjigi Nona – spomini na otroška leta (2003). Kot del metode poučevanja novih pesmi je razvil glasbeno pravljico in jo utemeljil kot izvirno didaktično obliko s pripovedovanjem, igranjem na glasbila, gibanjem in petjem. Bil je priljubljen pripovedovalec in neusahljivi vir novih pesmic, v katerih je na neprisiljen način poudarjal vzgojno noto. Otroci so mu dali vzdevek »stric Janez«, na katerega je bil zelo ponosen. Lastnih otrok ni imel. V osemdesetih letih 20. stoletja je ljubljanski radio posnel številne oddaje z Bitenčevimi deli, ki jih je urejala Jasna Novak Nemec.

Ustvaril je okoli 500 pesmi in trideset knjig glasbenih pravljic. Za oboje je prispeval besedila in uglasbitve, prilagojene glasovnim, ritmičnim in izraznim možnostim otrok v starosti od treh do osmih let. Objavljena so v revijah Ciciban, Galeb, Otrok in družina, Mladi rod, Pastirček, Kekec, Cicido idr., redno predvajana na radijskih in televizijskih programih ter izdana v množici knjižnih izdaj in slikanic ter v notnih in knjižnih zbirkah z zvočnimi primeri v obliki kaset, LP-plošč in zgoščenk. Najdemo jih v različnih pesemskih zbirkah in v didaktičnih gradivih za predšolsko in šolsko glasbeno vzgojo. Imel je neprecenljiv občutek za otroški miselni in doživljajski svet ter za glasbene sposobnosti predšolskih otrok. Številne izdaje dopolnjujejo ilustracije priznanih avtorjev, kot so Jelka Reichman, Marjanca Jemec Božič, Jelka Godec Schmidt, Marlenka Stupica idr. V besedilih, ki so z redkimi izjemami Bitenčeva, je poustvaril preproste pesniške oblike po vzoru ljudskih pesmi, izštevanke, rajalne pesmi, uspavanke ipd. V vseh se odraža otroški doživljajski svet ter prvinska potreba po gibanju, ritmu, petju in poustvarjanju. Dosledno razpoloženjske pesmi razveseljujejo, sproščajo in dopolnjujejo otrokovo ustvarjalno igro.

V melodijah in harmonijah je bil zvest tradiciji, za katero je menil, da je otrokom najbližja. Njegova dela so izvirna in prepričljiva, kar potrjuje priljubljenost in ponarodelost številnih skladb (Naša četica koraka, Ringa raja, Zajček dolgoušček, Kuža pazi, Dedek Mraz oziroma Siva kučma, Metuljček cekinček idr.). V večini so a cappella, nato s klavirsko spremljavo, številne so tudi priredbe za instrumentalne zasedbe (Borut Lesjak, Slavko Mihelčič, Kruno Cipci, Jani Golob, Rudi Pančur idr.), ki so pomenile novost v slovenski glasbeni literaturi. Pesmice so eno- ali večkitične, v dvodobnem ali tridobnem taktovskem načinu v obsegu osem do šestnajst taktov, imajo ponavljajoče ritmične in melodične motive, gibanje v sekundnih in terčnih intervalih z redkimi skoki do kvinte, obseg od treh do sedmih tonov. Med pogostejšimi tonalitetami so C-, D- in G-dur, kot izrazna izhodišča poustvarjanja pa uporabi besede: pripovedno, prisrčno, veselo, razgibano, radostno ipd. Da bi se otroci lažje naučili novih pesmic, se poglobili v vsebino in jih doživeto prepevali, je sčasoma razvil glasbeno pravljico kot neposredno dramaturško pripoved, ob kateri je spodbujal spremljavo Orffovih glasbil, ploskanje, ritmično gibanje in petje. Številne so bile predstavljene v radijski oddaji Pedenjžep (urednica Jasna Novak Nemec), pesmice pa v oddajah Naučimo se novo pesmico. Njegove metode so k ustvarjalni glasbeni vzgoji spodbujale tudi vzgojitelje in učitelje.

Je tudi začetnik sistematičnega razvijanja petja predšolskih otrok. Bil je prepričan, da petje v družinskem krogu usiha, zato si je prizadeval k večji vlogi glasbene vzgoje v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol. Zavedal se je otrokovih naravnih danosti, izkušnje pa so mu narekovale poglabljanje v metodiko glasbenega pouka, s poudarkom na poučevanju pesmi, oblikovanju glasu in glasbeni interpretaciji. V ta namen je najprej izdal zbirko otroških pesmi z naslovom Naša četica koraka (1960), z zbirko Ciciban poje (1971) pa se je začelo obdobje pesmic v knjižni in zvočni obliki, kar se je izkazalo kot vplivno za obujanje petja v družinskem krogu. Za spodbujanje glasbene dejavnosti v nižjih razredih osnovnih šol je izdal več didaktičnih zvezkov, kot je Glasbeni album (1977) s predstavitvijo pomembnejših slovenskih skladateljev in otroških pesmic 20. stoletja, ki sodi med prva tovrstna gradiva na Slovenskem. Njegov glasbeni opus ima vzgojno, glasbeno in literarno poslanstvo. Svojevrstni homage in krona Bitenčevega ustvarjanja je zbirka Mavrica: 100 najlepših otroških pesmic (2008), ki jih je po skladateljevem izboru posnel Otroški pevski zbor RTV Slovenija.

Bitenc je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi so tudi Levstikova nagrada za zbirko Ciciban poje (1971), odličje svoboda z zlatim listom Zveze kulturnih organizacij Slovenije (1988), nagrada RS za pedagoško delo (1996), častni znak svobode RS (1996), nagrada zlati petelin (2000) in Župančičeva nagrada za življenjsko delo (2003).