Bitenc, Anton (1920–1977)

BITENC, Anton (Tone Bitenc), arhitekt (r. 6. 1. 1920, Ljubljana, Šentvid; u. 14. 6. 1977, Ljubljana). Oče Jakob, kmet, mati Antonija, r. Peterca.

Po osnovni šoli v Šentvidu se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je 1939 opravil višji tečajni izpit. Še istega leta se je vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani v seminar Jožeta Plečnika. Med drugo svetovno vojno je študij prekinil in risal načrte na Plečnikovem domu. 1945–46 je bil zaposlen na Ministrstvu za gradnje. Diplomiral je 1947 in se takoj honorarno zaposlil na ljubljanski Šoli za umetno obrt, kjer je do 1950 poučeval arhitekturno risanje. Konec 1949 se je zaposlil na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete kot Plečnikov asistent. Po Plečnikovi smrti 1957 je do 1958 vodil njegov seminar, nato pa je kot asistent pri Janezu Valentinčiču poučeval predmet Arhitekturno risanje in elementi projektiranja. 1967 je bil na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani habilitiran v naziv docenta, 1973 pa je postal izredni profesor za arhitekturno risanje in kompozicijo.

Bitenc se je kot zadnji Plečnikov asistent najbolj zbližal z učiteljem in v določenih vidikih postal njegov naslednik: vzdrževal je poseben Plečnikov oblikovni pristop, negoval je njegove drobne forme in način gradnje, prevzel pa je tudi naloge s področja sakralne arhitekture in opreme v časih, ki gradnji cerkva niso bili naklonjeni. S Plečnikom je sodeloval pri snovanju in realizaciji številnih njegovih del; diplomiral je z načrtom za spomenik NOB na Grmadi in 1946–54 s profesorjem sodeloval pri postavitvi spomenikov v Trnovem, Mežici, Litiji, Selcah, Borovnici, na Brezovici, v Polhovem Gradcu, Vipavi itd. Sodelovala sta mdr. pri ureditvi glavnega mestnega trga v Kamniku (1951–54) in pri preureditvi ljubljanskih Križank (1952–56), kjer je dela nadaljeval po Plečnikovi smrti: dokončno je uredil malo dvorišče in gostišče Plečnikov hram, zasnoval je letni avditorij. Varovanje Plečnikove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo; mdr. je na novi lokaciji za Bežigradom ponovno postavil Plečnikov prizidek cerkvi sv. Krištofa, mu dodal zvonik z dvorano in ga tako preoblikoval v cerkev sv. Cirila in Metoda (1957–58), dokončal je interjer ljubljanske cerkve sv. Frančiška Asiškega (do 1974) in vodil predelavo Baragovega semenišča v Ljubljani v študentski dom z dvorano za kulturne prireditve oz. Festivalno dvorano (1954–55). Med njegova dela iz tega obdobja sodijo tudi urbanistične ureditve, npr. ureditev Glavnega trga v Vipavi (1952).

Postal je specialist za prefinjeno obnovo arhitekturne dediščine in za muzejsko prezentacijo arheoloških ostalin. Uveljavil se je s kompleksno prenovo blejskega gradu in Otoka (1952–56), s spoštljivimi posegi je adaptiral in revitaliziral številne dvorce in gradove na Slovenskem, mdr. Strmol pri Cerkljah, Begunje na Gorenjskem, Bistro pri Vrhniki in dvorec na Zemonu pri Vipavi, uredil je Prešernovo rojstno hišo v Vrbi in restavriral mestno hišo v Kranju. Zgledno je prezentiral spomeniški kompleks z lapidarijem stare Emone in podzemno galerijo Emona (1973) ob parku Zvezda v Ljubljani, kompleks rimskega obzidja s stolpi v Ajdovščini, arheološki del Mestnega muzeja Celje in arheološki park Rifnik ter obnovil prostore v kostanjeviškem samostanu za pletersko slikarsko zbirko (1977). Posebno mesto v njegovem opusu ima ureditev kompleksa ljubljanskega uršulinskega samostana (1970–75), ki je potekala sočasno z gradnjo novega Trga revolucije (zdaj Trg republike). Začel je že 1966 s preureditvijo trgovskih lokalov v pritličju Plečnikove gimnazije, nadaljeval pa z ureditvijo Plečnikovega trga s sedežem INDOK centra Ministrstva za kulturo in pivnico Zvezda, podhodom v park in arkadnimi hodniki vzdolž Slovenske ceste, ob katere je umestil razstavišče Arkade. Posege na območju antične Emone je zaokrožil z ureditvijo Borštnikovega trga (1972).

Pri oblikovanju številnih spomenikov NOB je sprva izhajal iz Plečnikove motivike in sklenjene zasnove spomenika (npr. spomenik NOB na Bohinjski Beli ali spomenik Štefanu Ermanu v Dragi pri Begunjah), kasneje pa je razvil lasten oblikovni jezik (npr. spomenik NOB v Orehovici pri Zagorju, 1956) in jih v prostor umestil drugače kakor Plečnik (npr. spomenika NOB v Dolnjem in Gornjem Logatcu).

Po smernicah Drugega vatikanskega koncila (1962) o oblikovanju liturgičnega prostora je prenovil oltarne prostore in opremo številnih starejših cerkva po vsej Sloveniji. Mednje sodijo projekti za ljubljansko in mariborsko stolnico, romarsko cerkev na Brezjah, cerkve v Beltincih, Borovnici, na Breznici, v Črnomlju, Dolskem, Dravljah, Dutovljah, Gorenji vasi, pri Gradu na Goričkem, v Hotedršici, Izlakah, ž. c. v Kamniku, na Kokrici, Viču v Ljubljani, v Loškem Potoku, Moravčah, Smledniku, Šempasu, Škocjanu, ž. c. v Škofji Loki, c. sv. Jožefa v Tržiču in v Žireh. Nemalokrat je poskrbel tudi za drugo cerkveno opremo, od stranskih oltarjev do spovednic in krstilnic (npr. v ž. c. v Hotedršici), vedno z izrednim občutkom za detajl in liturgično simboliko ter s posluhom za starejši sakralni prostor. Slednje je prišlo še posebej do izraza pri prezidavah starejših cerkva, kot sta c. sv. Neže na Brezjah pri Tržiču ali c. sv. Lovrenca na Kokrici pri Kranju.

S cerkvenimi novogradnjami je oral ledino v oblikovanju novega sakralnega prostora na Slovenskem in položil temelje, na katerih mlajše generacije arhitektov gradijo še v 21. stoletju. Izhajal je iz tradicije Plečnikovega modernega cerkvenega prostora in zgledov skandinavskih sodobnikov, kot sta Sigurd Lewerentz (njegovi vplivi so vidni pri pokopališki kapeli v Ajdovščini ali ž. c. v Idriji) in Alvaro Aalto (vplivi vidni pri ž. c. v Kosezah), ter ustvaril pregleden, močno osvetljen osrednji prostor z zadržano in preprosto opremo, pri kateri je pogosto sodeloval s svojim gimnazijskim učiteljem Stanetom Kregarjem. V kombiniranju različnih materialov je ostal zvest Plečnikovemu izročilu in tako ustvaril topel in verniku prijazen prostor. Zaščitni znak njegove navzven pogosto z okolico zlite arhitekture (izrazit primer je p. c. na Predmeji) so postale razpotegnjene šotoraste strehe, ki jih je uporabil pri cerkvah v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji in Šentvidu v Podjuni na avstrijskem Koroškem.

Ukvarjal se je tudi s stanovanjsko gradnjo in opremo interjerjev: mdr. so 1970 na Malem Lipoglavu po njegovih načrtih zgradili hišo Gostiša, 1972 pa hišo Plestenjak-Slana na Puštalu pri Škofji Loki, uredil je Študijsko knjižnico na Ravnah na Koroškem (Koroška osrednja knjižnica Franca Sušnika; po 1949) in Papeški slovenski zavod – Slovenik v Rimu (1972).

Posebno mesto v njegovem opusu ima oblikovanje knjižne opreme. Veselje do nje se je iz gimnazijskih let, ko je sodeloval pri likovni opremi Domačih vaj, preneslo v Plečnikov seminar, z delom pa je nadaljeval tudi po končanem študiju. Med njegovimi deli so oprema Finžgarjevih (Fran Saleški Finžgar, Izbrana dela, 1–7, Celje, 1959–1962) in Pregljevih izbranih spisov (Ivan Pregelj, Izbrana dela, 1–7, Celje, 1962–1970) ter številne druge izdaje Mohorjeve družbe.

Za svoje delo je bil dvakrat nagrajen: za urbanistično ureditev trga v Ajdovščini je 1966 prejel nagrado Prešernovega sklada, za prenovo blejskega Otoka s cerkvijo pa 1973 kot prvi Plečnikovo nagrado. Na dvorišču Križank so mu 1981 postavili doprsni kip.