Biber, Dušan (1926–2020)

BIBER, Dušan, zgodovinar (r. 25. 5. 1926, Ljubljana). Oče Josip, bančni uradnik, mati Vida, r. Perhavc, profesorica zgodovine.

Med šolanjem na klasični gimnaziji v Ljubljani ga je spomladi 1942 italijanska okupacijska oblast internirala v Gonars in Monigo. Po italijanski kapitulaciji je sodeloval v odporniškem gibanju (1943–45) kot vojni dopisnik in propagandist v partizanskih enotah. 1945–49 je bil novinar in urednik v časnikih Kmečki glas in Ljudska pravica. V času Informbiroja 1948 je bil zaprt, nato se je po daljšem obdobju rehabilitacije 1954 vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1957 diplomiral. 1958 se je zaposlil na Inštitutu za društvene nauke v Beogradu, 1964 pa je na Univerzi v Ljubljani doktoriral iz zgodovinskih znanosti z disertacijo Nemška narodnostna manjšina v stari Jugoslaviji s posebnim ozirom na nacistično gibanje. V naslednjih letih je svoje raziskave osredotočal na jugoslovansko-nemške odnose v tridesetih letih 20. stoletja in genezo državnega udara marca 1941. Ob reorganizaciji zveznih inštitutov 1969 so ga premestili na Inštitut za sodobno zgodovino jugoslovanskih narodov in narodnosti (Institut za savremenu istoriju) v Beogradu, kjer je deloval naslednjih pet let. V tem času je dosegel naziv znanstvenega svetnika. Raziskoval je predvsem mednarodni položaj Jugoslavije pred in med drugo svetovno vojno, zlasti odnos zahodnih zaveznikov do jugoslovanskega odporniškega gibanja. 1974 se je zaposlil na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Bil je prvi med slovenskimi zgodovinarji, ki je sistematično zbiral in proučeval arhivsko gradivo za obdobje druge svetovne vojne v nemških, britanskih in ameriških arhivih. Rezultati tega raziskovanja so bili številni nastopi na mednarodnih konferencah. Med dosežki Bibrovega raziskovanja je tudi več izčrpnih objav virov. V zagrebškem časniku Vjesnik u srijedu je objavil tri obširne serije dokumentov o zavezniški politiki do Jugoslavije in do odporniškega gibanja, tudi za čas po koncu vojne. Njegovo poglavitno tovrstno delo je znanstvena izdaja medvojne korespondence med Josipom Brozom - Titom in Winstonom Churchillom.

1984–91 je bil predsednik jugoslovanskega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne, nato predsednik slovenskega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne, pa tudi podpredsednik Mednarodnega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne.

1967 je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, 1982 nagrado vstaje slovenskega naroda, 1979 red dela z zlatim vencem, 1987 red dela z rdečo zastavo ter 2001 zlato plaketo Zveze borcev in udeležencev NOB Slovenije.