Bezlaj, Jiři (1949–)

BEZLAJ, Jiři, kipar, esejist (r. 29. 5. 1949, Ljubljana). Oče France, jezikoslovec, akademik, mati Jiřina, r. Růžková. Sestra Ljudmila Bezlaj Krevel, zgodovinarka in publicistka, žena Mirjam Mencej, etnologinja.

Prvo likovno izobrazbo je dobil v ljubljanskem Pionirskem domu, preko očeta etimologa pa je razvil poglobljen odnos do jezika in znanja. Že kot dijak je potoval po Evropi in Aziji. 1968 je maturiral na I. gimnaziji Ljubljana Bežigrad in vpisal primerjalno književnost na Filozofski fakulteti. 1969 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost, kjer je študiral kiparstvo pri Zdenku Kalinu in diplomiral 1974 pri Slavku Tihcu in Špelci Čopič. Na Gimnaziji Bežigrad je bil od 1978 do upokojitve 2010 zaposlen kot profesor umetnostne vzgoje. Od 1976 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov, bil je med ustanovitelji trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Equrna (1979). Od 1996 sodeluje z galerijo Latobia (Zavod za kiparstvo). Udeležil se je mednarodnih simpozijev Forma viva (Seča, Portorož 1983), Ribnica (1985), Millstatt (1993), Aachen (1994), Drenov Grič (Vrhnika 1995, 1996), Grosuplje – mesto kipov (2004). Bil je tudi eden od začetnikov umetniškega delovanja na območju nekdanje vojašnice na Metelkovi.

Sprva je ustvarjal skulpture organskih in totemskih oblik v glini, lesu in bakru. V sedemdesetih in na začetku osemdesetih let 20. stoletja je bil med umetniki, ki so oblikovali smer t. i. mladega slovenskega kiparstva. V tem obdobju se je zlasti s skulpturami v teracu približal minimalizmu, od katerega je zadržal idejo fragmentarnosti, vendar je bila njegova raziskovalna pot usmerjena k bolj simbolnemu in alegoričnemu odnosu do materiala, zlasti kamna, ki se mu je od 1978 dalje popolnoma posvetil. Haptično čutnost kamna je stopnjeval v organskih formah z vse bolj prisotno erotično noto. Pogosto ustvarja v vsebinsko in formalno povezanih ciklih, v katerih razvija poglobljen odnos med materialnim in duhovnim, med sodobnim kiparstvom in mitološkimi izvori starih religij in kultur. Na začetku osemdesetih let 20. stoletja je ustvaril serijo skulptur vozlov, prepletov in kač, v katerih je kritika prepoznala simbole predromanske in predkolumbijske umetnosti (Mala galerija, 1982). Po 1987 je ustvaril vrsto kiparskih ciklov iz sivo-rožnatega apnenca iz kamnoloma Lesno Brdo; cikle je razstavljal v ambientalnih kiparskih instalacijah. Pri obdelavi kamna se glede na vsebino giblje med surovim in obdelanim, včasih do visokega leska spoliranim kamnom. V ciklu Žrtveniki (1995) je v ospredju živalsko telo kot torzo, postavljen na neobdelan kamen. V pripovednem ciklu Kiklopi (1996) se je z realistično obdelanimi fragmenti moškega telesa spet vrnil h klasični Grčiji. V ciklu malih in srednje velikih plastik Favnovo popoldne (1997) je poudarjen eros, ki se v premišljenem naslonu na grške mite nadaljuje z ženskimi akti in draperijo v ciklu Epoptes (1998); to je edini cikel, ki ga je izklesal v črnem španskem marmorju. 2004 si je uredil atelje v bližini stiškega samostana, kjer je izklesal erotično občuteni floristični cikel Poletje (2004–09), posvečen brstenju in rasti; 2004 je izdal pesniško zbirko z istim naslovom.

Že od mladosti je predan tudi besedi; poezijo, prozo in eseje objavlja predvsem v reviji Sodobnost. 2013 je za Zamolkli obrat sveta prejel nagrado revije Sodobnost za najboljši esej.