Bezlaj, France (1910–1993)

BEZLAJ, France (psevdonim Inocenc Revaj), jezikoslovec etimolog in imenoslovec, univerzitetni profesor, akademik (r. 19. 9. 1910, Litija; u. 27. 4. 1993, Ljubljana). Oče France, sodni adjunkt, mati Angelina, r. Jakulin, učiteljica. Hči Ljudmila Bezlaj Krevel, zgodovinarka, etnologinja, arhivistka, sin Jiři Bezlaj, kipar, esejist.

Gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani, kjer je 1931 maturiral in vpisal študij slavistike. 1933 je odšel v Prago, kjer je na Karlovi univerzi poslušal predavanja čeških jezikoslovcev, se ukvarjal z eksperimentalno fonetiko v laboratoriju profesorja Josepha Chlumskega, izpitne obveznosti pa opravljal v Ljubljani, kjer je 1936 diplomiral. 1937 se je z družino vrnil v Ljubljano in 1938 doktoriral z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora . Med 1940 in 1949 je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, najdlje na tretji bežigrajski. 1950 je bil imenovan za lektorja češkega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani (do 1954). Potem ko ga je že pred 1942 Fran Ramovš pritegnil, da je kot honorarni sodelavec sistematično zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika in imenoslovne študije, je bil 1955 imenovan za znanstvenega sodelavca, 1958 pa za znanstvenega svetnika Inštituta za slovenski jezik SAZU. V študijskem letu 1956/57 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani za podiplomske študente honorarno predaval predmeta Primerjalna slovanska slovnica in Imenoslovje. Od 1958 (vse do smrti) je bil vodja Etimološko-onomastične sekcije Inštituta za slovenski jezik. 1958 se je vrnil na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in postal izredni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje; od 1963 do upokojitve 1981, ko ga je nasledila Alenka Šivic-Dular, je bil redni profesor za isto področje. Po smrti Ivana Grafenauerja (1964) je 1965–71 vodil Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU. Po upokojitvi na Filozofski fakulteti v Ljubljani je znanstveno delo, predvsem za dokončanje Etimološkega slovarja slovenskega jezika, nadaljeval v Etimološko-onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik.

Bil je član uredniškega odbora Slavistične revije (1959–63) ter 1965 glavni in odgovorni urednik revije Jezik in slovstvo. Pomembna je bila njegova pobuda za ustanovitev medakademijske imenoslovne revije Onomastica Jugoslavica, katere glavni in odgovorni urednik je bil 1969–81. Revija je prvi dve leti izhajala v Ljubljani, nato v Zagrebu (po 1991 Folia onomastica Croatica).

Čeprav je Bezlaja med študijem v Pragi navduševala predvsem eksperimentalna fonetika, njegova 1939 objavljena disertacija pa predstavlja prvo obsežnejše in še danes temeljno delo s tega področja, mu po vrnitvi iz Prage neugodne raziskovalne razmere v Ljubljani niso dopuščale, da bi se še nadalje posvečal temu jezikoslovnemu področju. Na Ramovševo pobudo se je zato preusmeril in v drugi polovici 20. stoletja postal osrednja, mednarodno priznana in močno vplivna osebnost slovenske etimologije in imenoslovja. Obe jezikoslovni področji je nadgradil v bolj eksaktni moderni disciplini predvsem zaradi dosledne uporabe primerjalne metode in upoštevanja sorodnega slovanskega gradiva, zakonitosti arealne lingvistike ter načela gibanja besed in stvari (Wörter und Sachen), ki je ob spoznanju, da je predzgodovina besed tesno povezana s predzgodovino realij = stvari, v ospredje postavilo do tedaj dokaj zapostavljen študij razvoja besednega pomena. V njegovem več kot 250 enot obsežnem jezikoslovnem opusu izstopata monografski deli Slovenska vodna imena I–II (1956, 1961) in Etimološki slovar slovenskega jezika I–V (1976, 1982, 1995, 2005, 2007), ki veljata za temeljna referenčna vira slovenskega imenoslovja in etimologije, s katerima je obema vejama jezikoslovja postavil trdne temelje za njun nadaljnji razvoj. Mednarodni pomen njegovih del je razviden iz številnih recenzij tujih avtorjev.

Jezikoslovne razprave in članke je objavljal v periodičnem tisku, doma predvsem v Slavistični reviji in Jeziku in slovstvu, tudi v Linguistici in Onomastici Jugoslavici (Ljubljana, Zagreb), na tujem v revijah Južnoslovenski filolog (Beograd), Ètimologija (Moskva), Voprosy jazykoznanija (Moskva), Balkansko ezikoznanie (Sofija), Rocznik Slawistyczny (Wrocław), Baltistica (Vilnius) in Beiträge zur Namenforschung (Heidelberg). Med objavami v zbornikih izstopa niz v stroki in med laičnim bralstvom odmevnih razprav o etimologiji slovenskega leksikalnega fonda ter položaju slovenščine v okviru slovanskih jezikov, ki jih je 1965–81 kot predavanja redno pripravljal za Seminar slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani.

Prva objava o Slovencih v Italiji (Československo-jihoslovanská revue (Praha - Belhrad), 4, 1934, št. 9–10, 191–195) sega še v študentska leta. Preden se je popolnoma posvetil jezikoslovni etimološko-onomastični tematiki, je pisal tematsko raznovrstne prispevke, med katerimi ob prevodih in spremnih besedah k njim, lastnih literarnih poskusih, krajših knjižnih poročilih, priložnostnih spominskih člankih in člankih o češki književnosti ter v sodelovanju z Nikolajem Fjodorovičem Preobraženskim, Joškom Prezljem, Frančkom Šafarjem in Vlasto Tominšek pripravljeni Ruski vadnici za nižjo stopnjo I (Ljubljana, 1940) vsebinsko izstopajo prispevki s čebelarsko tematiko, ki jih je v glavnem objavil pod psevdonimom in ki mladega Bezlaja odkrivajo kot strastnega čebelarja (Slovenski čebelar, 1949–53). Objave zgodnjega publicističnega obdobja nakazujejo njegovo intelektualno širino, ki se je kasneje odrazila v profesorskem poklicu in etimološko-onomastičnem opusu, ko je bil čislan kot prodoren in inovativen etimolog ter imenoslovec slovenskega in drugega slovanskega izraznega fonda ter kot človek, ki je na račun duhovne zaprašenosti v duhu pravega humanista rad brez dlake na jeziku izjavil tudi kaj pikrega, kar ga je v očeh tistih, ki so ga imeli priložnost bližje spoznati, izoblikovalo v lik svobodomiselnega znanstvenika, ki v stroki ne ograjuje, ampak ob védenju, da dokončnih resnic ni, niza in gradi drugačne interpretacije, a vedno dopušča možnost lastne zmote in tuje drugačnosti. Med študenti je veljal za strpnega profesorja, ki je pri svojih učencih bolj kot slepo učenje znanstvenih dogem cenil širino, ki jo dajeta razumevanje jezika in njegove zgodovine. Ni se posvečal izključno etimološko-imenoslovni obravnavi občnega in imenskega besedja, ampak je z enako zavzetostjo pogosto razmišljal o nalogah slovenistike in slavistike. Številnih še danes upoštevanja vrednih pobud in zamisli, ki odražajo skrb za sorazmeren in čim bolj kakovosten razvoj posameznih jezikoslovnih področij ter skrb za boljše raziskovalne pogoje, ni zapisal le v svojih programskih člankih (O nalogah slovenistike, Slavistična revija, 12, 1959/60, 95–103; Naloge in poti slovenskega imenoslovja, Onomastica Jugoslavica, 1, 1969, 243–248), ampak tudi v prispevkih z drugačno naslovno tematiko (npr. potreba po slovanskem onomastičnem atlasu v članku Stratigrafija Slovanov v luči onomastike, Slavistična revija, 11, 1958, 55–56). 1972 je na Inštitutu za slovenski jezik ustanovil Komisijo za historične slovarje in oblikoval načrt za njeno delovanje. V njenem okviru naj bi sistematično zbirali, preučevali in izdajali slovensko historično gradivo ter tako odpravili ovirajoče zamudništvo, ki ga je pri raziskovanju občutil tudi sam. Delo je prvotno potekalo v enoti z enakim imenom (danes Sekcija za zgodovino slovenskega jezika).

Prva jezikoslovna razprava Doneski k poznavanju glagolskega aspekta (Slavistična revija, 1, 1948, 199–220) je posvečena vprašanju glagolskega vida in glagolske določnosti ter predstavlja pionirsko delo na tem področju pri nas, razprava Sinonima za pojem »locus fluminis profundior« (Slavistična revija, 5/7, 1954, 125–143) pa je prva v nizu številnih, v katerih se z obravnavo slovenskih sinonimov za pomensko polje ‘globlja mesta v vodi’ prvič predstavi v vlogi etimologa in imenoslovca ter programsko nakaže svoj pogled na etimološko raziskovanje slovenske leksike, ki jo obravnava v širšem primerjalnem slovanskem in indoevropskem kontekstu ter, če je le mogoče, v povezavi z domačimi in drugimi slovanskimi lastnimi imeni, kar mu ob upoštevanju položaja besede v njeni diahroni besedni družini omogoča določanje starosti besede, njene predzgodovinske rabe in arealne razporeditve, hkrati pa se pri zasledovanju razvoja besede ne posveča le regularnemu, predvidljivemu fonetičnemu razvoju, ampak je pozoren na ekspresivne tvorbe, besedna križanja, fonetične iregularnosti itd. Občnega besedišča ni strogo ločeval od lastnoimenskega, ampak je obravnavo občnega prepletal z lastnoimenskim in obratno, ker se je zavedal, da postanejo lastna imena (zlasti zemljepisna) kot jezikovne okamnine pomemben vir podatkov o besedišču starejših obdobij in zato tudi o politični, gospodarski in kulturni zgodovini naroda, brž ko so etimološko pojasnjena. Pri delu je izhajal iz slovenistične etimološke in imenoslovne tradicije, ki se je razvijala predvsem iz jezikoslovnega opusa Frana Miklošiča, Karla Štreklja in Frana Ramovša, preučevanje slovenske jezikovne individualnosti, ki je glede na zapletenost problematike zahtevalo različne raziskovalne pristope in upoštevanje znanj iz nejezikoslovnih znanosti (etnologija, zgodovina, arheologija itd.), pa ga je pripeljalo do oblikovanja samosvoje pretanjene raziskovalne metode, v katero je odvisno od obravnavanega jezikoslovnega problema vključeval različne raziskovalne prijeme, ki jih je zasledil predvsem v delih etimologa Václava Machka, preučevalca jezikovnega tabuja Wilhelma Haversa, indoevropskega komparativista in zagovornika substratne alarodske teorije Karla Oštirja ter preučevalca predromanskega substrata tudi na ozemlju vzhodnih Alp Johannesa Hubschmida. Eksaktno metodo je uspešno združeval z intuitivnimi sposobnostmi in si pogosto upal tudi le nakazati razlago, pri kateri mu samokritika in eksaktna pravila primerjalnega jezikoslovja niso dovoljevala zapisati dokončnega sklepa. Njegova jezikoslovna besedila niso nikoli hermetično zaprta, ampak so napisana močno sugestivno, zato pozornemu bralcu vedno znova odstirajo nove možnosti in vprašanja, na katera bodo odgovarjale bodoče generacije humanistov različnih usmeritev, ne le jezikoslovne.

Bezlaj je življenjsko zavezo svojemu učitelju Franu Ramovšu, da bo poskrbel za izdelavo Etimološkega slovarja slovenskega jezika, ki je bil kot prioritetna naloga vključen v slovenistični program novoustanovljene Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in za katerega je Ramovš 1943 objavil koncept v prvi knjigi Letopisa SAZU, v skladu s svojo humanistično erudicijo uresničeval v širokem duhu. V središču njegovega zanimanja zato nista bila gola etimologija slovenskega izraznega fonda, ampak tudi v slovenski občni in imenski izrazni fond vtkana zgodovina slovenskega jezika in kulture. Etimologijo je razumel kot sintezo jezikoslovnih znanj in metod, ki odstira pogled na nova znanja o zgodovini jezika ter materialne in duhovne kulture naroda. Študij zgodovine jezika skozi prizmo njegovega izraznega fonda mu je, sledeč načelu Wörter und Sachen, pomenil pot do narodovega nastanka, razvoja njegove misli, njegovega materialnega in duhovnega življenja, silnic in narave preteklih kulturnih stikov. Zato se je posvečal študiju podedovanih, adstratnih in substratnih prvin v slovenščini, zanimale so ga stare opuščene besede, arhaizmi, lingvistični kalki in z njimi povezan vstop novih miselnih vzorcev v našo kulturo; raziskoval je bogato slovensko sinonimijo in homonimijo, posamezne pomenske kategorije; zanimal ga je položaj slovenščine med drugimi slovanskimi jeziki, zato je posebno pozornost posvečal leksikalnim, fonetičnim in besedotvornim vzporednicam med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki, lingvogenetskemu vprašanju slovenščine itd.

Z arealno sestavino obogatene etimološke raziskave občnega in imenskega fonda so ga pripeljale do izvirne lingvogenetske teorije o slovenščini in praslovanščini. Zagovarjal je tezo, da se slovenščina ni izoblikovala iz izhodiščno enotne slovanske predloge, ampak da je bila alpska slovanščina, katere najjužnejši ostanek je slovenščina, mešanica različnih praslovanskih narečij v stanju od 6. do 9. stoletja, ki so pripadala kronološko različnim plastem in različnim naselitvenim tokovom ter so se predvsem v besedišču precej razlikovala, npr. različni leksemi, prevojne stopnje korenov, besedotvorni vzorci. Jezik slovenskega etničnega prostora (vključno z nekdanjim čakavskim območjem) naj bi bil razvojni rezultat zahodno-vzhodne slovanske jezikovne mešanice z močnejšo zahodnoslovansko komponento, na njegov nadaljnji razvoj pa naj bi vplivala južna slovanščina, ki je slovenskemu jeziku v glasoslovnem in oblikoslovnem razvoju sčasoma vtisnila južnoslovanski karakter (Sloveno-Slavica, Symbolae philologicae in honorem Witoldi Taszycki, Wrocław, 1968, 20–24). Ugotavljal je, da slovensko območje z imensko osnovo Črt- < * čьrt- ‘krčiti’, ki je tipično severnoslovanska, obsega Koroško, Posočje, Gorenjsko, Notranjsko in Kras, prek Dolenjske proti Gorjancem in Kolpi pa imena s to osnovo izginjajo (Krčevine, Slavistična revija, 8, 1955, 4–5; Stratigrafija Slovanov v luči onomastike, Slavistična revija, 11, 1958, 41–42). Danes ni več verjetno njegovo sklepanje, da naj bi slovensko jezikovno gradivo odražalo tudi mlajše naselitvene valove z že izoblikovanimi vzhodno- in zahodnoslovanskimi fonetičnimi potezami, kar je utemeljeval s slovenskimi primeri, ki naj bi ohranjali vzhodnoslovansko polnoglasje (gorojica/zorojica ‘ograja za svinje’ < * gorod’ica/zorod’ica < * gord’ica /zord’icai ; Arhaizmi v koroških narečjih, Koroški kulturni dnevi, 1, Maribor, 1973) in zahodnoslovanski fonetični refleks (pletnja < * plъt-n’a ; Slovensko pletnja »romarski čoln na Bledu«,Jezik in slovstvo, 29, 1983/84, 294). Skladno z lingvogenetsko teorijo slovenščine je ugotavljal, da praslovanščina ni bila strogo enoten jezik, ampak jo je tvorilo več različnih narečij, ki so se med selitvami v posameznih pokrajinah v različni meri pomešala med seboj, ob vstopu Slovanov v zgodovino pa je bila na ogromnem prostoru od Peloponeza do Baltika, od osrednje Nemčije do Volge skoraj že enoten jezik z minimalnimi fonetičnimi razlikami, a neenotnim diferenciranim besednim zakladom (najprej v članku Stratigrafija Slovanov v luči onomastike,Slavistična revija, 11, 1958, 55). Obravnava lingvogenetskega vprašanja slovenščine in praslovanščine ga je spodbudila, da je pozornost posvečal slovensko/slovansko-baltskim vzporednicam, pri katerih je ugotavljal, da je bil pri starejših razvojnih stopnjah praslovanščine udeležen tudi baltski jezikovni element, kar se zato odraža tudi v slovenščini (Einige slovenische und baltische lexische Parallelen, Linguistica, 8, 1966–68, št. 1, 63–81; Spuren der baltoslawischen Wortmischungen, Baltistica, 10, 1974, št. 1, 21–30; Slovensko-baltijskie leksičeskie paralleli, Baltistica II Priedas, 1977, 15–19; Sloveno-baltica : v spomin Ivanu Grafenauerju, Jezik in slovstvo, 26, 1980/81, 51–53). Na osnovi baltsko-slovenskih leksikalnih vzporednic in drugih arhaizmov, ki se v slovenščini kažejo predvsem v izraznem fondu in imenotvornem procesu, je sklepal, da naj bi prvi začetki slovenske jezikovne individualnosti segali vsaj v 4. stoletje, ko naj bi bil prevoj še produktiven (Položaj slovenščine v okviru slovanskih jezikov, I. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1965; Karakteristika slovenskega izraznega fonda, II. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1966).

Edina monografska objava s področja onomastike Slovenska vodna imena I–II (A–N, 1956; O–Ž, 1961) je zasnovana kot etimološki slovar slovenskih hidronimov sodobnega slovenskega etničnega prostora, v katerega so ob skrbno zbranem historičnem gradivu za vsak obravnavani slovenski hidronim vključeni tudi številni toponimi, antroponimi in mikrotoponimi. Glede delovne metode se je zgledoval po Studien zur Hydronymie des Savesystems I–II Ernsta Dickenmanna, ko so še izhajale v reviji Archivum Europae centro-orientalis. Analiza izvora in etimologije slovenskih hidronimov mu je jasno nakazala, da se pri raziskovanju slovenskega izraznega fonda ni mogoče izogniti zapletenim vprašanjem substratnega in adstratnega jezikovnega vpliva na jezikovno jedro slovanskega izvora. Imenski fond je obravnaval predvsem z etimoloških, besedotvornih, arealnih vidikov (Slovenski imenotvorni proces,Jezik in slovstvo, 10, 1965, 113–118), najpogosteje v funkciji rekonstrukcije praslovanskega besedišča ter naselitvene problematike vzhodnoalpskega in južnoslovanskega prostora. Začasni slovar slovenskih priimkov (Ljubljana, 1974), pri katerem je imel vlogo odgovornega redaktorja, je priročnik, narejen na podlagi podatkov štetja prebivalstva 1931 na področju nekdanje Dravske banovine, dopolnjenega s podatki štetja iz 1948, ki je zajelo tudi zahodne dele Slovenije, bivše Julijske krajine. Vsakemu priimku je dodan podatek o njegovi izpričanosti po tedanjih okrajih. Kot avtor slovenskega dela onomastične terminologije in kot sourednik je sodeloval pri izdelavi slovanskega terminološkega priročnika Osnoven sistem i terminologija na slavenskata onomastika / Osnovnaja sistema i terminologija slavjanskoj onomastiki / Grundsystem und Terminologie der slawischen Onomastik (Skopje, 1983).

Širšemu občinstvu namenjeni Eseji o slovenskem jeziku (Ljubljana, 1967) so ponatis prispevkov Blišč in beda slovenskega jezika, ki so 1964 kot podlistek izhajali v tedniku Tovariš, dodal pa jim je še obširno novo poglavje Jezikovne priče slovenske etnogeneze. Vsebujejo nekatere prvič objavljene nove razlage slovenskega občnega in imenskega fonda. V delu so na poljuden način obravnavana različna vprašanja sodobnega slovenskega (knjižnega) jezika (npr. vprašanje purizma) in njegove kulture ter oblikovanja slovenske jezikovne individualnosti.

Opus vsebuje mojstrsko izdelane portrete domačih in tujih slavistov in etimologov (npr. Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, Franc Miklošič, Ivan Grafenauer, Rudolf Kelemina, Jože Stabej, Petar Skok, Tadeusz Lehr-Spławiński, Václav Machek) ter številne med 1939 in 1977 objavljene recenzije in kratka poročila, s katerimi je slovensko jezikoslovno javnost sproti obveščal o novostih tujega strokovnega tiska.

Za študente primerjalnega slovanskega jezikoslovja je na Filozofski fakulteti v Ljubljani izdal ciklostirane priročnike Osnove fonetike (Ljubljana, 1960, 21971), Kratek pregled praslovanskega glasoslovnega razvoja (Ljubljana, 1973) in Repetitorij slovanske morfologije (Ljubljana, 1976).

Ko je po Ramovševi smrti 1952 prevzel odgovornost za izdelavo Etimološkega slovarja slovenskega jezika, se je moral odločiti o možnostih realizacije Ramovševe kratke idejne zasnove, ki je predvidela, da naj bi slovar podajal predvsem slovenski razvoj besed in da naj bi bil pretežno zgodovinski. Prikazoval naj bi namreč, kako so se besede v slovenskem razvoju oblikovno in pomensko spreminjale, od kod so prihajale, zakaj so postale del slovenskega jezika, kdaj so se udomačile in kje so se širile. Zaradi tedanje slabe historične in narečne raziskanosti slovenske leksike je Bezlaj dvomil v možnost realizacije Ramovševe misli, da naj bi slovar čim bolj izčrpno podajal vso slovenistično razvojno dokumentacijo izraznega fonda, zato je to sestavino etimološkega slovarja prikrojil tedanjim razmeram raziskanosti. Zasnova slovarja, prikazana v Etimološkem slovarju slovenskega jezika : poskusni zvezek (Ljubljana, 1963), se je od Ramovševe močno razlikovala, ker je Bezlaj slovenski etimološki slovar načrtoval kot samostojno publikacijo, ki naj ne bi posredovala samo slovenističnega gradiva in izsledkov slovenskega jezikoslovja, ampak se je odločil, da bo v slovenski etimološki slovar vključil tudi mnenja tujih avtorjev in da bo navajal sorodno gradivo iz vseh slovanskih jezikov, ne le iz najpomembnejših, kot je bilo mogoče razbrati iz Ramovševega koncepta. V času, ko je postajala besedna geografija vedno bolj odločilno sredstvo za ugotavljanje izvora, starosti in razvoja besedja, je Bezlaj ugotavljal da je ena izmed nalog slovenskega etimološkega slovarja opozarjati na slovanske vzporednice, in to posebno v primerih, ko so starejši raziskovalci izolirano slovensko besedo uvrstili med izposojenke. Pri vprašanju, katero slovensko besedje naj bo vključeno v etimološki slovar, je upošteval merilo o kulturnozgodovinski vrednosti besede, ki pri izboru kot najbolj relevantno sestavino izpostavlja čas obstoja besede v jeziku. To pa je mogoče ugotoviti šele po njeni celoviti zgodovinski, filološki, dialektološki, primerjalnojezikoslovni in etimološki analizi. Zahtevno zasnovo, ki je napovedovala etimološki tezaver slovenskega jezika, je ponazoril v 139 poskusnih geslih. Predvidel je, da bo slovar ob pomoči manjšega delovnega kolektiva izdelan v največ desetih letih. Vzporedno profesorsko delo na Filozofski fakulteti in razmere, ko mu pred 1981 ni uspelo pridobiti delovnega kolektiva za slovar, so bile ob številnih vprašanjih, ki so se pojavljala šele ob sistematičnem delu, glavni vzrok, da delo ni potekalo po predvidevanjih, zato je prva knjiga slovarja A–J izšla šele 1976 (²1977), druga K–O 1982, tretja P–S posthumno 1995, četrta Š–Ž 2005, peta knjiga s kazali pa 2007. 1981 se je delu za slovar s samostojnimi geselskimi članki pridružil Marko Snoj, 1983 pa še Metka Furlan, ki sta tretjo in četrto knjigo tudi uredila. Peto knjigo Kazala sta izdelala Marko Snoj in Simona Klemenčič. Etimološki slovar slovenskega jezika I–V, ki v celoti vsebuje 9.728 geselskih člankov, v njem pa je obravnavanih 70.191 v sinhronem pogledu različnih slovenskih besed, predstavlja v jezikoslovnem oziru najbolj obsežno sistematično in temeljno delo o etimološki in primerjalnojezikoslovni raziskanosti slovenskega izraznega fonda do 2005, v kulturnem pa neprecenljiv steber nacionalne identitete. Ker so med izidom prve in četrte knjige slovarja minila skoraj tri desetletja in je bilo dokončanje etimološkega slovarja zaznamovano tudi z zamenjavo generacij, se Bezlajev koncept slovarja najbolj pristno odraža v prvih dveh knjigah etimološkega slovarja, čeprav druga knjiga vsebuje že precej manj imenskega gradiva kot prva. Zadnji dve knjigi se od Bezlajevega koncepta delno že odmikata, ker prinašata tudi novosti, ki so se v etimološki in primerjalnozgodovinski znanosti tudi v leksikografskem pogledu uveljavile šele v drugi polovici prejšnjega stoletja (npr. upoštevani so že nekateri dosežki laringalne teorije; večji poudarek je dan prikazovanju razvoja naglasnih razmer v besedah; gesla so manj gnezdno urejena itd.). V zadnjih dveh knjigah slovarja se odražata tudi boljša slovenistična raziskanost slovenske leksike ter njena popolnejša historična in dialektološka evidenca.

Sedemdesetletnici rojstva Bezlaja je bil posvečen Zbornik radova u čast akademiku Francetu Bezlaju o sedamdesetoj obljetnici života, ki je 1982 izšel v okviru revije Onomastica Jugoslavica. 2003 so bili Bezlajevi jezikoslovni članki in razprave z dvema besediloma iz zapuščine Južnoslovanska leksika kot vir informacij za praslovansko dialektologijo in Slovenačke i zapadnohrvatske leksičke zanimljivosti ponovno objavljeni v Zbranih jezikoslovnih spisih I–II, ki jih je uredila Metka Furlan. Ob stoti obletnici njegovega rojstva je v Ljubljani potekal mednarodni simpozij Praslovanska dialektizacija v luči etimoloških raziskav (istoimenski zbornik je izšel 2012), v okviru katerega je bila na stavbi Kržičeve ulice 6 v Ljubljani, kjer je dolga leta do smrti živel, odkrita spominska plošča, ki jo je izdelal Jiři Bezlaj.

1957 je za prvi del svojih Slovenskih vodnih imen prejel Prešernovo nagrado, 1969 pa odličje z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. 1981 je bil izvoljen za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, 1991 je postal njen častni doktor. Za rednega člana SAZU je bil izvoljen 1964, zunanji (dopisni) član Akademije znanosti in umetnosti BiH pa je postal 1973, zunanji član zagrebške JAZU 1983 in zunanji član Poljske akademije umetnosti v Krakovu 1992.