Bezić, Jerko (1929–2010)

BEZIĆ, Jerko, etnomuzikolog (r. 10. 6. 1929, Kranj; u. 9. 1. 2010, Zagreb, Hrvaška). Oče Josip, zdravnik, mati Pavla, r. Pompe. Žena Eva Rudolf, etnologinja.

Kot otrok slovensko-hrvaške družine je otroška in mladostniška leta preživel med Slovenijo in Hrvaško. Družina se je 1941 pred Nemci umaknila v Zagreb, kjer je do 1945 nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji in končal dva razreda klavirja v srednji glasbeni šoli. Naslednja tri leta je preživel v Zadru, kjer je 1948 maturiral. Istega leta se je vrnil k babici v Ljubljano in se tam vpisal na Pravno fakulteto. Na Srednji šoli pri Akademiji za glasbo je nadaljeval študij klavirja in ga 1951 dokončal. Študij prava je opustil, 1951 se je vpisal na Akademijo za glasbo in 1956 diplomiral. Vzporedno je na ljubljanski Filozofski fakulteti od 1952 študiral etnologijo. Med študijem je ves čas honorarno poučeval na ljubljanskih glasbenih šolah. Za etnomuzikologijo ga je navdušil Radoslav Hrovatin. Z njim in sodelavci Etnografskega muzeja je v študijskih letih zapisoval in raziskoval ljudsko glasbo v okolici Šentvida pri Stični in Kobarida (1951) in v Podjuni na avstrijskem Koroškem (1953–54). 1957 se je vrnil v Zadar, kjer je bil zaposlen kot asistent (1958–64) na Oddelku za etnografijo in glasbeno folkloro in glasbeno folkloro Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (Odsjek za etnografijo i muzički folklor Instituta Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti). Na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je pod mentorstvom Dragotina Cvetka 1970 doktoriral z disertacijo Razvoj i oblici glagoljaškog pjevanja u severnoj Dalmaciji (Razvoj in oblike glagoljaškega petja v severni Dalmaciji). Od 1964 do upokojitve 1999 je bil zaposlen na Inštitutu za narodno umetnost (Institutu za narodnu umjetnost, od 1990 Institut za etnologiju i folkloristiku) v Zagrebu (od 1964 asistent, 1970 znanstveni sodelavec, 1977 višji znanstveni sodelavec, 1979 znanstveni svetnik), 1968–94 je vodil inštitutski Oddelek za folklorno glasbo (Odsjek za folklornu glazbu). Na zagrebški Glasbeni akademiji (Muzički akademiji) je v študijskem letu 1966/67 postal predavatelj za predmet Etnomuzikologija, 1986–93 je bil redni profesor v dopolnilnem delovnem razmerju. Na katedri za etnologijo zagrebške Filozofske fakultete je 1986–93 predaval o osnovah ljudske glasbe pri južnih Slovanih. 1974–75 je vodil podiplomski študij etnomuzikologije na Univerzi Duquesne (Duquesne University) v Pittsburghu. Od 1965 je bil član mednarodne študijske skupine za etnomuzikologijo pri Mednarodnem svetu za tradicionalno glasbo (International Council for Traditional Music), 1983–91 je bil predsednik jugoslovanskega nacionalnega komiteja te organizacije. Jugoslovanska (zdaj Hrvaška) akademija znanosti in umetnosti (HAZU) ga je 1980 izvolila za sodelavca, 1988 za izrednega in 1991 za rednega člana. Na HAZU je bil 1997–2003 tajnik razreda za glasbo in umetnost.

Etnomuzikološke raziskave je usmeril prvenstveno v interdisciplinarne projekte zagrebškega Inštituta za narodno umetnost oz. Inštituta za etnologijo in folkloristiko. Poleg ljudskega cerkvenega in glagoljaškega petja v Dalmaciji je obravnaval ljudsko glasbo v regionalnem okolju (Sinjska krajina, otoki Brač, Šolta, Hvar, Zlarin in Požeška kotlina) in med manjšinami (slovensko na avstrijskem Koroškem, hrvaško na Gradiščanskem in na Slovaškem). Na podlagi zbranega gradiva je bistveno razširil predmet etnomuzikologije s poudarkom na raznovrstnosti in zgodovinski spremenljivosti folklorne glasbe. Raziskave je usmeril na zgodovinski in družbeni kontekst ljudske glasbe ter na etnomuzikološke analize glasbenih struktur.

Največ strokovnih in znanstvenih člankov in razprav je objavil v zbornikih Radovi Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, v Artisu musices, v časopisu Narodna umjetnost. Prispeval je geselske članke o hrvaški in jugoslovanski ljudski glasbi za domače in tuje leksikone in enciklopedije (Muzička enciklopedija, Leksikon jugoslavenske muzike, Enciklopedija Jugoslavije, The New Grove Dictionary of Music and Musicians). Velja za najboljšega poznavalca ljudske glasbe narodov in ljudstev na področju bivše Jugoslavije. Tako je bil sopotnik in učitelj tudi slovenskim folkloristom.

Prizadeval si je, da bi etnomuzikološka spoznanja utrdil v širši življenjski praksi: od 1966 je bil svetovalec in predavatelj pri zagrebškem Mednarodnem folklornem festivalu (Međunarodna smotra folklora), bil je tudi pobudnik in idejni vodja več samostojnih etnomuzikoloških prireditev. Sam ali s sodelavci je uredil več strokovnih knjig, revij in biltenov, najpomembnejša med njimi je ureditev terenskega gradiva in znanstvenih člankov nestorja hrvaške etnomuzikologije Vinka Žganca.

Hrvaško etnomuzikološko društvo mu je 2008 podelilo nagrado Dragana Plamenca za življenjsko delo.